Uvod
Ko ugotovimo, da poškodovanec oz. nenadno oboleli (v nadaljevanju prizadeti)potrebuje našo pomoč, moramo pri nudenju prve pomoči vedno slediti enakemu vrstnemu redu postopkov. To nam omogoča, da vedno napravimo vse postopke in da nikoli ničesar ne pozabimo.
Pogosto je potrebno ukrepati hitro in odločno, brez razmisleka. Postopki v okviru prve pomoči (pa tudi v okviru nujne medicinske pomoči) so naravnani tako, da najprej rešujemo tiste težave, ki prizadetega najbolj ogrožajo. Šele ko se prepričamo, da oživljanje ni potrebno, se lotimo začetnega pregleda, s katerim poskušamo ugotoviti resne poškodbe ali bolezni. Če tudi teh nismo ugotovili, se lotimo natančnejšega pregleda in odkrivanja manj nevarnih poškodb ali bolezenskih težav.
Pristop k poškodovancu ali nenadno obolelemu
Načrt nujnega ukrepanja vsebuje pet točk. Najlaže si jih zapomnimo po začetnicah – VODDO ali DR ABC (Tabela 1). Temu sledi začetni pregled, s katerim poskušamo odkriti stanja, ki prizadetega življenjsko ogrožajo. To so stanja, ki pripeljejo do srčnega zastoja, kot so nezavest, šok, poškodbe glave, prsnega koša, trebuha ali medenice. Pri boleznih brez poškodb pa iščemo znake hudih nenadnih bolezni ali močnega poslabšanja hudih kroničnih obolenj (srčna in možganska kap, dihalna stiska zaradi pljučnice, astme ali podobnih bolezni, epilepsija, zastrupitve ipd.).
Tabela 1
Pet točk načrta nujnega ukrepanja.
Manjših poškodb in manj resnih bolezenskih težav se lotimo na koncu. To seveda ne pomeni, da moramo pri vsakem prizadetem napraviti prav vse postopke. Npr. poškodovanec z manjšo rano na roki, ki se z nami pogovarja, zagotovo ni nezavesten in nima zapore zgornjih dihalnih poti.
Slika 1
Algoritem postopkov.
V - varnost
Varnost je nadvse pomembna prvina pri reševanju. prizadetemu ne moremo pomagati, če se sami poškodujemo ali zbolimo. Zato je potrebno posebej pozorno preveriti, ali je mesto, kjer se nahaja prizadeti, varno. Šele ko smo prepričani, da nam nevarnost ne grozi, se lahko prizadetemu približamo. Tako ravnamo v vseh primerih, čeprav prizadeti zato prve pomoči ne dobi takoj.
Poškodovan, obolel ali celo mrtev reševalec ne more pomagati
Zavarovati moramo:
· sebe,
· poškodovanca,
· opazovalce.
Vzeti si moramo čas in si prizorišče nesreče natanko ogledati. Nevarnosti, ki grozijo, so:
· deroče reke,
· ogenj,
· dim,
· plini,
· drseče površine,
· električni tok,
· kabli daljnovodov,
· kemikalije,
· nestabilne strukture,
· nevarnost eksplozije,
· nevarnost okužbe,
· ostri kovinski robovi,
· prihajajoči promet,
· vnetljive snovi.
Reševanje je najbolje prepustiti za to posebej izurjenim in opremljenim poklicnim reševalcem. Tveganje lastne varnosti lahko samo poveča število poškodovanih in okoliščine močno poslabša. Visoko napetostne električne vode moramo pustiti pri miru in počakati, da strokovnjaki električni tok odklopijo. Samo v določenih okoliščinah lahko nevarnost odpravimo sami. Zavarujemo mesto prometne nesreče, izklopimo gospodinjski tok ali prezračimo prostor, v katerem so strupeni plini.
Slika 2
Nevarnosti na terenu.
Splošno pravilo je, da poškodovanca ne premikamo, razen v primeru, da mu grozi nevarnost, ki je ne moremo odpraviti, npr. ogenj ali strupeni dimi in plini. Premikanje nezavestnega poškodovanca je zahtevno. To najbolje opravijo poklicni reševalci, osebje službe za nujno medicinsko pomoč, ki je za to posebno izurjeno in opremljeno. Če moramo poškodovanca premakniti pred prihodom poklicnih reševalcev, moramo to storiti z največjo pazljivostjo in pri tem še posebej upoštevati možnost poškodbe hrbtenice.
Slika 3
Prizorišče nesreče moramo natančno preučiti in se zavedati nevarnosti, ki nam grozijo.
O - odzivnost
Pri pregledu prizadetega želimo najprej ugotoviti, ali gre za stanje, ki ga življenjsko ogroža. Zato moramo najprej ugotoviti, ali ni prizadeti v zastoju srca. Za srčni zastoj je značilno, da je prizadeti nezavesten (se ne odziva), ne diha in ne kaže znakov prisotnosti krvnega obtoka. Po ugotavljanju odzivnosti prizadetega uvrstimo v eno od dveh skupin: ali je neodziven in je lahko v srčnem zastoju ali se odziva in njegovo stanje ni tako zelo resno.
Odzivnost prizadetega ugotavljamo tako, da položimo roke na ramena in ga glasno vprašamo »Ali ste v redu?«. Nobene potrebe ni, še posebej pri poškodbah, da prizadetega stresamo in grobo premikamo, da bi dobili odgovor. Že samo dotik in glasno govorjenje bo večino spečih zbudilo. Pri resneje poškodovanih ali zastrupljenih (alkohol) bo pa zagotovo izzvalo nekakšen odziv. K prizadetemu vedno pristopimo spredaj, da nas lahko vidi in da mu ni treba obračati glave.
Prizadeti, ki se ne odzivajo, so v hudi nevarnosti in bomo pri nudenju prve pomoči potrebovali pomoč drugih reševalcev. Kličemo na pomoč v upanju, da nam bodo osebe v bližini priskočile na pomoč. Nato začnemo s sprostitvijo dihalne poti.
Slika 4
Preverjanje odzivnosti.
D - dihalna pot in dihanje
Pri neodzivnih ugotavljamo, ali dihajo. Preden začnemo ugotavljati ali nekdo diha ali ne, je vedno potrebno sprostiti dihalno pot. Dihalno pot sprostimo ali z dvigom brade in vzvračanjem glave (glej poglavje 6). Dihanje ugotavljamo tako, da poskušamo začutiti sapo na obrazu, da skušamo slišati sapo in z opazovanjem premikanja prsnega koša.
Prizadeti, ki sami zadovoljivo dihajo, niso v srčnem zastoju. Vsekakor potrebujejo strokovno pomoč, oživljanja pa ne potrebujejo.
Prizadeti, ki ne dihajo, so najverjetneje v srčnem zastoju in bomo za uspešno oživljanje potrebovali strokovno pomoč. Zato pomoč pokličemo po telefonu na številko 112 in šele nato pričnemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem (30 : 2).
Ko gre za prizadetega, ki je v srčnem zastoju, pomoč kličemo takoj, ko je to mogoče. Ko ugotovimo, da je prizadeti neodziven glasno vzkliknemo »na pomoč«. Če nam kdo prihiti na pomoč, je najbolje, da ga zadolžimo, da pokliče službo nujne medicinske pomoči. Če ni nikogar v bližino, je v urbanem okolju dovoljeno za kratek čas oditi po pomoč do najbližjega telefona ali ceste.
Pri večini bolnikov je vzrok srčnega zastoja migetanje prekatov. To je motnja srčnega ritma, ki jo lahko pozdravimo le z uporabo defibrilatorja (glej poglavje 7)
Izjeme so:
· utopitev,
· otroci.
V teh primerih je vzrok srčnega zastoja najverjetneje zastoj dihanja, zato je pomembno poskusiti za eno minuto s temeljnimi postopki oživljanja in nato, če nam ne uspe vzpostaviti dihanja in delovanja srca, oditi po pomoč.
Oseba, ki kliče službo NMP, mora biti pripravljena, da čimbolj mirno posreduje naslednje informacije:
- kraj nesreče (po možnosti z imenom ceste ali ulice);
- telefonsko številko s katere kliče
- opis dogodka - prometna nesreča, srčni zastoj itd.;
- število oseb, ki potrebujejo pomoč;
- stanje prizadetih;
- opis pomoči prizadetim;
- ostale podatke, po katerih sprašujejo (glej poglavje 5).
Nujna medicinska pomoč je potrebna pri večini resnejših poškodb in bolezni. Natančna navodila, kdaj je potrebno klicati, so podana pri obravnavi posameznih bolezni in stanj. Strokovno pomoč moramo zagotoviti zgodaj pri vseh neodzivnih oz. nezavestnih bolnikih. Pri prizadetih, ki so odzivni, pa glede na težave in stanje. V Sloveniji in večini zahodnoevropskih držav nujno medicinsko pomoč kličemo na tel. 112.
O - krvni obtok
Prisotnost krvnega obtoka ugotavljamo posredno. Tipanje pulza pri prizadetih, ki so v srčnem zastoju, ni zanesljivo. Celo izurjeni strokovnjaki se včasih ne morejo pravilno odločiti. Tudi znaki krvnega obtoka kot so premikanje, požiranje in agonalni vdih niso zanesljivi. Zato se priporoča v navodilih za oživljanje, da se z zunanjo masažo srca prične takoj, ko ugotovimo da prizadeti ne diha normalno. Pri tem moramo paziti, da agonalnih vdihov ne zamenjamo z normalnim dihanjem.
Začetni pregled
S pregledom prizadetega bomo odgovorili na dve pomembni vprašanji:
1. Ali je stanje prizadetega dovolj resno, da je potrebno obvestiti službo nujne medicinske pomoči oz. ga napotiti k zdravniku?
2. S kakšnimi ukrepi lahko prizadetemu pomagamo in preprečimo poslabšanje stanja?
K vsakemu prizadetemu pristopamo na enak način. To nam zagotavlja, da nikoli ne spregledamo pomembnih in življenje ogrožajočih stanj. Vedno poskušamo ugotoviti tista stanja in težave, ki najbolj ogrožajo življenje prizadetega. Če teh stanj ali težav ni, nadaljujemo z ugotavljanjem manj pomembnih in manj nevarnih težav.
Začetni pregled napravimo pri vseh poškodovancih, ki niso v srčnem zastoju. Pri tistih, ki so v srčnem zastoju, izvajamo temeljne postopke oživljanja. Prizadeti, ki niso v srčnem zastoju, imajo veliko večjo možnost preživetja in že zelo preprosti posegi, kot so vzdrževanje prehodne dihalne poti ali zaustavitev krvavitve, lahko rešijo življenje.
Preden pričnemo z začetnim pregledom, poznamo stanje zavesti (prizadeti je lahko odziven ali neodziven), prehodnost dihalne poti (dihalna pot je lahko prehodna, lahko gre za delno ali popolno zaporo), vemo, da prizadeti diha, in vemo, da krvni obtok deluje. Pri začetnem pregledu se ponovno vrnemo na začetek in ponovno ocenimo zavest. Tokrat nekoliko podrobneje.
Ocena zavesti
Zavest poškodovanca ali bolnika ocenjujemo z lestvico 4 B (ali angl. AVPU score):
Tabela 2
Lestvica 4 B in AVPU.
Buden prizadeti ve, kdo je (pove ime in priimek), ve, kje se nahaja in ve, vsaj približno, v katerem delu dneva, tedna, meseca ali leta smo (pove datum in čas). Če vsega tega ne zmore, je verjetno doživel resnejšo okvaro osrednjega živčevja in ima ali je imel moteno zavest. Takega prizadetega mora videti zdravnik. Zato je potrebno v najkrajšem času poklicati na pomoč.
Prav tako sodi k zdravniku, če že ne v bolnišnico prizadeti, ki ni orientiran v času oz. prostoru in se odziva samo na naše besede (govorne ukaze). Prizadeti se lahko na naše besede odziva na različne načine. Lahko odpre oči, spregovori nekaj besed, nato znova zaspi. Besede, ki jih pove, so lahko tudi smiselne in povezane, največkrat pa so nepovezane in neskladne z okoliščinami in dogajanjem, dostikrat pa so samo posamezne besede, pogosto tudi žaljivke. V nekaterih primerih se prizadeti odziva samo s stokanjem.
Slika 5
A – Poškodovanka smiselno odgovarja na vprašanja.
B – Odziv na bolečino ob stisku nohta.
Kadar se prizadeti ne odziva na našo govorno spodbujanje, mu izzovemo bolečinski dražljaj s pritiskom na prsnico, s stiskanjem ušesne mečice ali s pritiskom na noht na roki. Ob bolečinskem dražljaju se prizadeti lahko odzove na že opisan način, največkrat pa samo stoka in poskuša odstraniti bolečinski dražljaj tako, da nam odriva roko ali prizadeti del telesa poskuša umakniti. Zelo huda okvara je prisotna, če pri tem pride do nekontroliranega krčenja ali iztegovanja okončin.
Prizadeti, ki se ne odziva na noben dražljaj je v globoki nezavesti. Najverjetneje kot posledica srčnega zastoja in/ali hude okvare CŽS. Kadar prizadeti ni popolnoma buden, moramo čim prej poklicati na pomoč, tudi če to pomeni, da ga moramo za krajši čas zapustiti. To storimo takrat, ko zagotovimo, da se njegovo stanje med našo odsotnostjo ne bo poslabšalo. Zato je potrebno začetni pregled opraviti do konca in na ta način ugotoviti, ali prizadetega še kaj ogroža. Tudi pri prizadetih, ki so prisebni in orientirani, moramo začetni pregled opraviti do konca. Le-ti bodo o svojih težavah potožili in nas nanje opozorili. Lahko jih bomo tudi usmerjeno izprašali in tako ugotovili, kakšne težave imajo.
Ocena in oskrba dihalne poti
Pri prizadetih, ki so pri zavesti in se z nami pogovarjajo, ne pričakujemo zapore dihalne poti. Pri delni ali popolni zapori dihalne poti prizadeti kašlja in poskuša tujek iz dihal odstraniti. Za popolno zaporo dihalne poti je najbolj značilna odsotnost vseh glasov. Zvok namreč nastaja z vibriranjem glasilk v zračnem toku in če zračnega toka zaradi zapore ni, tudi zvoka ne moremo slišati.
Pri prizadetih, ki imajo moteno zavest, je najbolj pogost vzrok zapore dihalnih poti jezik. Jezik, tako kot vse ostale mišice, z izgubo zavesti postaja čedalje bolj ohlapen in se nasloni na zadnjo steno žrela in tako zapre dihalno pot. To ugotovimo po tem, da slišimo smrčanje in podobne zvoke, ki nastajajo pri prehajanju zraka skozi zoženo ali delno zaprto dihalno pot. Ohlapni jezik in mehko nebo plapolata v zračnem toku in povzročata šume smrčanja. Občasno prihaja do popolne zapore. Takrat zvoki izginejo, vidimo pa vdiranje prostorov na vratu, nad prsnico in nad ključnicama, pri slečenih prizadetih pa vdiranje medrebrnih prostorov. Na te znake moramo biti pozorni. Delna zapora dihalne poti povzroča zvečanje dela dihalnih mišic, ki se zato hitreje utrudijo, kar lahko pripelje do dihalne stiske ali celo do dihalne odpovedi in zastoja dihanja.
Dihalno pot moramo nemudoma sprostiti, kar storimo z enostavnimi ukrepi. Glavo vzvrnemo in brado dvignemo. S tem odmaknemo koren jezika od zadnje stene žrela. Ob tem poskušamo varovati vratno hrbtenico. Zato pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice dihalno pot sprostimo s prilagojenim trojnim manevrom (glej poglavje 6). Ko pregled zaključimo, lahko prizadetega namestimo v položaj za nezavestnega, če je možnost poškodbe vratne hrbtenice (ali hrbtenice na sploh) majhna.
Ocena dihanja
Kadar prizadeti ni v srčnem zastoju, ni dovolj, da vemo samo to, da diha. Oceniti moramo, ali je dihanje dovolj učinkovito. To napravimo tako, da preštejemo število vdihov na minuto, pogledamo, če uporablja pomožno dihalno mišičje, oz. skušamo ugotoviti, ali je dihanje za prizadetega naporno. Zelo pomembno je, da ob tem opazujemo barvo kože in sluznic.
Dihalno stisko spoznamo, če natančno opazujemo dihanje prizadetega. Prizadeti ki so pri zavesti bodo tožili o težkem dihanju. Večina bo rekla, da jim primanjkuje zraka. Pri poškodbah bodo tožili zaradi bolečin v prsnem košu.
Za natančnejšo oceno dihanja moramo opazovati prsni koš. Zato je najbolje, da prizadetemu razpnemo zgornji del obleke. Pri tem lahko opazimo zaostajanje ene strani prsnega koša ali pa »paradoksno gibanje« dela prsnega koša. Zaostajanje ene strani prsnega koša pomeni, da zrak na prizadeti strani ne prihaja v pljuča. Pri »paradoksnem dihanju« se del prsnega koša zaradi zlomov reber (vsako rebro je zlomljeno na dveh mestih) giba v nasprotni smeri kot neprizadeti deli prsnega koša. Pri vdihu se prizadeti del vdre, pri izdihu pa izboči. Poleg tega lahko na koži prsnega koša opazimo obtolčenine, pri strelnih ali vbodnih poškodbah pa rane. Posamezni deli prsnega koša (posamezna rebra) bodo boleči že na rahel pritisk. Pri tem moramo biti zelo pazljivi in prizadetemu ne smemo povzročati dodatnih nepotrebnih bolečin.
Prizadeti v dihalni stiski diha pospešeno ali zelo upočasnjeno. Pospešeno in plitvo dihanje zmanjša dihalno delo dihalnih mišic. Dihanje je pospešeno, če je število vdihov večje od 35 vdihov/minuto. Upočasnjeno dihanje je znak utrujenosti dihalnih mišic ali zavore dihalnega centra zaradi zastrupitve.
Znak dihalne stiske je tudi uporaba pomožnega dihalnega mišičja (predvsem mišic na vratu) in vdiranje medrebrnih in nadključničnih prostorov ter nad prsnico, podobno kot pri zapori dihalne poti. Vzrok za to je lahko poleg delne zapore dihalne poti tudi povečanje količine zraka (dihalni volumen), ki jo poškodovanec vdihuje, da bi nadomestil pomanjkanje kisika, do katerega prihaja zaradi motene izmenjave plinov v pljučih.
Ob hudem pomanjkanju kisika v krvi (75 % normalne količine) je koža prizadetega ponavadi modrikasta. Poleg tega je njegova koža lahko tudi hladna, vlažna in bleda tako kot pri šoku.
Poškodbe prsnega koša, še posebej ko nastane dihalna stiska, lahko povzročijo srčni zastoj in smrt bolnika v zelo kratkem času. Prizadeti, ki je v dihalni stiski, nemudoma potrebuje strokovno pomoč. Predvsem potrebuje dodatni kisik, ki ga lahko zagotovi samo služba nujne medicinske pomoči (NMP). Prizadeti lažje dihajo v polsedečem položaju. Zaradi drugih poškodb (poškodba glave ali šok) je ta položaj primeren izključno za poškodovanca, ki z izolirano poškodbo prsnega koša.
Ocena krvnega obtoka
Ko ocenjujemo stanje krvnega obtoka, iščemo zunanjo krvavitev in znake šoka. Zunanjo krvavitev bomo ustavili takoj. Ko iščemo znake šoka, moramo zopet pogledati kožo, ali je bleda, potna in hladna. Zaradi izgube krvi in težkega popuščanja srca se aktivira (vzburi) živčevje, ki ni pod nadzorom zavesti, kar povzroči zožitev žil v manj pomembnih delih telesa. Hkrati človeško telo izloča snovi, ki imajo enak učinek. Ker je zaradi zoženih žil pretok krvi skozi kožo močno zmanjšan, postane ta bleda in hladna. Zaradi delovanja živčnih dražljajev in že omenjenih snovi na znojnice, se prizadeti tudi poti, čeprav je koža hladna. Tipamo tudi pulz v zapestju. Če pulza ne moremo zatipati, pomeni, da je sistolni krvni tlak nižji od 80 mmHg (normalni tlak se giblje od 90 do 130 mmHg). Opisano stanje, pri katerem je močno zmanjšan pretok krvi skozi tkiva, se imenuje šok. Pri hudo poškodovanih smo najpogosteje priča hipovolemičnemu šoku zaradi zmanjšanega volumna cirkulirajoče krvi (krvavitev) ali obstruktivnemu šoku zaradi motenega pretoka krvi (tenzijski pnevmotoraks, tamponada srca). Možen je tudi distribucijski šok zaradi nezmožnosti oženja in širjenja lumna perifernih arterij (nevrogeni šok pri poškodbah hrbtenjače). Ostali vzroki so pri poškodovancih možni, vendar manj verjetni (kardiogeni, septični in anafilaktični).
Šok lahko v kratkem času vodi v srčni zastoj in smrt prizadetega. Dolgotrajnejši šok vodi do zapletov, večorganske odpovedi in smrti nekaj dni ali celo tednov po poškodbi ali nenadni bolezni. Tudi v primeru šoka prizadeti potrebuje strokovno pomoč, zato nemudoma pokličemo službo NMP.
Kadar ima prizadeti težave z vzdrževanjem prehodne dihalne poti, težave z dihanjem, močno krvavi, je v šoku ali ima moteno zavest, moramo takoj obvestiti službo NMP. Natančnejše napotke o postopkih pri posameznih stanjih najdete v ustreznih poglavjih.
Pristop k poškodovancu
Nadaljnji pregled
Nadaljnji pregled lahko pričnemo šele takrat, ko smo prepričani, da prizadeti ni življenjsko ogrožen. Vzdrževanje življenjskih funkcij je pomembnejše od ugotavljanja vsake posamezne praske in oskrbe le-teh, zato to prepustimo strokovnjakom po prihodu v bolnišnico. Pri poškodovancih moramo biti pri vzdrževanju prehodne dihalne poti in pri premikanju še posebej pozorni na možne poškodbe hrbtenice.
Če prizadeti ni življenjsko ogrožen, moramo z nadaljnjim natančnim pregledom ugotoviti vse ostale poškodbe ali bolezenske znake. Edino na ta način lahko učinkovito pomagamo.
Na koncu začetnega pregleda je čas, da pridobimo podatke o:
· znakih in simptomih,
· alergijah,
· zdravilih,
· preteklih boleznih,
· zadnjem obroku,
· dogodku samem.
Kadar nam prizadeti ne morejo povedati naštetih podatkov, povprašamo svojce ali priče.
Pri nenadnih boleznih moramo biti še posebej pozorni na bolečino za prsnico, ki kaže na hujšo bolezen srca, srčno kap. Srčna kap je smrtno nevarna bolezen, zato je potrebno ukrepati hitro. Zgodnje zdravljenje teh bolnikov je lahko zelo uspešno. Enako velja za možgansko kap. Zato moramo biti pozorni na nenadno nastale težave z govorom, nezmožnostjo gibanja in slabšo mišično močjo, še posebej, če prizadene eno stran telesa ter pri motnji zavesti (glej poglavje 11, poglavje 14). Bolezenske težave (simptomi), ki jih bolniki navajajo, so pri boleznih pomembnejše od samega pregleda. S pregledom pogosto ugotavljamo samo splošne znake, kot so znaki dihalne stiske ali šoka. Pregled je tudi pomemben pri ocenjevanju gibanja in moči pri živčno-mišičnih obolenjih. Podrobni opisi so v ustreznih poglavjih.
Pri poškodbah je najbolj pomembna težava, ki jo poškodovanec navaja, bolečina. Poleg bolečine tožijo zaradi izgube funkcije uda, težkega dihanja, slabosti, vrtoglavice itd. Z natančnim pregledom lahko ugotovimo večino poškodb na udih, ko pa gre za poškodbe glave in trupa to pogosto ni možno. Če ne najdemo ničesar, ne smemo sklepati, da poškodbe ni, še posebej v primerih, ko okoliščine kažejo na to, da bi do poškodbe lahko prišlo. Edino zdravnik lahko, z določeno mero gotovosti, izključi poškodbo.
Pregleda se moramo lotiti sistematično, od glave do peta. Posamezne dele telesa opazujemo in potipamo. Pričnemo z glavo, nadaljujemo z vratom, prsnim košem, trebuhom, medenico in končamo z udi. Iščemo obtolčenine, podplutbe, otekline in rane. Prisotnost teh znakov lahko kaže na resnejše poškodbe skeleta ali notranjih organov. Enako velja za deformacije posameznih delov telesa, predvsem udov. S tipanjem poskušamo ugotoviti nepravilno obliko ali bolečino na pritisk. Povzročanje dodatnih bolečin ni potrebno.
Pri nudenju prve pomoči se vedno držimo enakega vrstnega reda. Najprej se prepričamo, ali lahko prvo pomoč nudimo varno. Nato preverimo, ali so potrebni temeljni postopki oživljanja. Kadar prizadeti ni v srčnem zastoju, preverimo življenjske funkcije, stanje zavesti, dihalne poti, dihanja in krvnega obtoka. Šele nato se lotimo nadaljnjega natančnega pregleda, s katerim poskušamo ugotoviti, če prizadeti potrebuje zdravniško pomoč ali pa mu pri njegovih težavah lahko pomagamo sami. Pri huje prizadetih ali življenjsko ogroženih, moramo vedno znova preverjati življenjske funkcije.
Primer 1
Poškodovanec je padel z višine 6 metrov in nepremično obležal na hrbtu . Slišalo se je močno smrčanje.
Sodelavec je najprej preveril odzivnost tako, da ga je narahlo stresel in poklical po imenu. Poškodovanec je zastokal in odrinil njegovo roko, nato pa se je umiril in ponovno zasmrčal.
Ker je imel poškodovanec moteno zavest, je sodelavec pravilno ukrepal in poslal po nujno medicinsko pomoč. S prilagojenim trojnim manevrom je sprostil dihalno pot. Ker drugih pripomočkov ni imel, je vzdrževal dihalno pot prehodno do prihoda službe NMP.
Primer 2
Poškodovanca je na prehodu za pešce povozil avto. Ležal je na cesti, na levem boku. Iz rane na glavi in iz rane na nogi je močno krvavel.
Voznik je najprej preveril odzivnost tako, da ga je narahlo stresel in glasno vprašal, kaj ga boli.
Poškodovanec se je na vprašanje odzval in povedal, da ga močno boli noga. Ker je poškodovanec govoril, je voznik pravilno sklepal, da je pri zavesti, da ima dihalno pot prehodno in da diha spontano. Vprašal ga je, ali ima težave z dihanjem, opazoval je prsni koš in barvo kože.
Poškodovanec je zanikal težave z dihanjem, prsni koš se je premikal enakomerno na obeh straneh enako. Barva kože je bila rožnata. Voznik je otipal pulz na vratu in nato še v zapestju. Pulzi so bili tipni, zato je voznik ocenil, da ima pešec lažje poškodbe. S pomočjo sanitetnega materiala torbice prve pomoči v avtomobilu je obe rani sterilno pokril in obvezal s kompresijsko obvezo.
Literatura
1. Nolan J. European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005: Section 1. Introduction. Resuscitation 2005; 67: S1, 3–6.
2. Handley AJ, Koster R, Monsieurs K, et al. European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005: Section 2. Adult basic life support and use of automated external defibrillators. Resuscitation 2005; 67: S1, 7–23.
3. Soar J, Deakin CD, Nolan JP, et al. European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005: Section 7. Cardiac arrest in special circumstances. Resuscitation 2005; 67: S1, 135–170.
4. De Lorenzo. A review of spinal immobilization techniques. J Emerg Med 1996; 14: 603–13.
5. American College of Surgeons Committee on Trauma: Advanced Trauma Life Support Courses. Chicago: American College of Surgeons; 1997.
6. Vlahović D, Špec-Marn A. Oskrba poškodovancev. V: Vlahović D, Pečan M, Špec-Marn A, ur, et al. Oživljanje: priročnik za študente medicine in zdravnike. Ljubljana: Medicinski razgledi; 1999. 17–34.