Klic Regijskega centra za obveščanje
Ko smo soočeni z nesrečo ali potrebujemo pomoč, ki presega naše zmožnosti, nemudoma pokličemo na številko 112 – Regijski center za obveščanje (ReCO). V Sloveniji je vzpostavljena mreža 13 regijskih in enega državnega centra za obveščanje. Ob klicu dobimo operaterja/dispečerja na področnem centru, ki bo glede na okoliščine poskrbel za najustreznejšo obliko zaščite, reševanja in pomoči. Dal nam bo ustrezne informacije oz. navodila ali pa naš klic preusmeril in preko pozivnikov aktiviral ustrezne službe. Centri za obveščanje delujejo nepretrgoma 24 ur vse dni v letu. Telefonski klic na to številko je brezplačen tako z mobilnega kot stacionarnega telefona. Tako je mogoč klic iz javnih telefonskih govorilnic brez uporabe kovancev ali telefonske kartice, z mobilnega telefona pa tudi v primeru vseh porabljenih impulzov.
Slika 1
Sodobno opremljeni ReCO z dežurnima dispečerjema.
Na številko 112 pokličemo, če:
· potrebujemo nujno medicinsko pomoč, pomoč gasilcev, gorskih, jamarskih ali podvodnih reševalcev, vodnikov reševalnih psov, nujno veterinarsko pomoč, pri poškodbah z električnim tokom visoke napetosti, pomoč Civilne zaščite ali drugih služb, ki se ukvarjajo z zaščito, reševanjem in pomočjo ob naravnih in drugih nesrečah;
· opazimo, da grozi naravna ali tehnološka nesreča (požar, razsutje, iztekanje oz. uhajanje nevarne snovi, onesnaženje vode, grožnja zemeljskega ali snežnega plazu, pretrgane cestne ali telefonske povezave, če opazimo kakršne koli pojave, ki bi lahko ogrozili življenje in zdravje ljudi in živali, varnost premoženja, kulturne dediščine ali okolja);
· se je zgodila naravna ali druga nesreča oz. v primeru zvečane nevarnosti za nesrečo in potrebujemo informacije (o motnjah pri preskrbi s pitno vodo, električno energijo, plinom, motnjah v telefonskem omrežju, o snežnih razmerah in nevarnosti snežnih plazov v visokogorju), ki so potrebne za naše nadaljnje ukrepanje.
Klic službe nujne medicinske pomoči
Kadarkoli kličemo na številko 112 in potrebujemo pomoč službe nujne medicinske pomoči (NMP), si pri oblikovanju sporočila pomagamo z naslednjimi vprašanji:
· Kdo kliče?
· Kaj se je zgodilo?
· Kje se je zgodilo?
· Kdaj se je zgodilo?
· Koliko je ponesrečencev in kdo so?
· Kakšne so poškodbe?
· Kakšne so okoliščine na kraju nesreče?
· Kakšno pomoč potrebujemo?
Tabela 1
Vprašanja pri klicu službe nujne medicinske pomoči.
Klic službe nujne medicinske pomoči.
Na koncu posredujemo tudi svojo telefonsko številko, kar bo olajšalo ponovno vzpostavitev stika v primeru, da pride do motenj oz. prekinitve telefonske zveze.
Preden pokličemo NMP, se moramo prepričati, kakšne zdravstvene težave ima poškodovanec/nenadno oboleli. Oseba, ki kliče, naj ustrezne podatke posreduje čimbolj zbrano in umirjeno, seznanjena mora biti z zdravstvenim problemom, zaradi katerega kliče, dobro mora poslušati vprašanja in navodila dispečerja. Vedno počaka na zvezi, saj jo bo strokovnjak (zdravstveni tehnik – dispečer ali zdravnik) na drugi strani zveze povprašal še po kakšnih drugih pomembnih dejavnikih oz. ji dal navodila za učinkovito ravnanje na kraju nesreče. Po danih navodilih dispečer svetuje klicatelju, kako naj počaka na prihod intervencijske ekipe. Nekdo mora ostati ob poškodovancu/nenadno obolelem in mu nuditi prvo pomoč v skladu z navodili, druga oseba pa naj počaka ekipo tako, da:
· zapre domače živali (še zlasti psa, mačke, eksotične živali …);
· odklene in odpre vhodna vrata, ograjo;
· počaka reševalce ob cesti pred hišo;
· čaka z dvigalom v stanovanjskem bloku;
· počaka na dogovorjenem križišču ali ob objektu;
· ponoči osvetli hišo, stopnišče;
· z baterijsko svetilko pomaha intervencijski ekipi.
Prva pomoč, ki jo dajo prisotni na kraju dogodka in čimprej po dogodku, je v posameznih primerih bistvenega pomena za preživetje poškodovanih/nenadno obolelih. Izkušnje pa kažejo, da prisotni na kraju nesreče najpogosteje pokličejo ekipo NMP, sami pa do prihoda ne nudijo prve pomoči oz. so njihovi postopki doktrinarno neustrezni.
V primeru prometne nesreče nas bo dispečer povprašal še po naslednjih podatkih:
· vrsta in število udeleženih vozil (motor, avto, tovornjak, avtobus …);
· vrsta tovora (nevarnost eksplozije, požara, radioaktivnega sevanja);
· število poškodovanih oseb in obseg poškodb (laična ocena dogodka);
· znana tveganja na kraju dogodka (podatki, pomembni za aktiviranje drugih služb za zaščito in reševanje).
Na razpotju med odločitvijo, ali bi poškodovancu ali nenadno obolelemu nudili prvo pomoč ali pa bi se umaknili in prepustili prizorišče nekomu drugemu. Pogovor z zdravnico službe nujne medicinske pomoči Renato dr. med.
Klic na 112 preko mobilnega telefona
Razvoj mobilne telefonije je prispeval k hitrejšemu in bolj natančnemu obveščanju o nesrečah. Uporaba mobilnih telefonov omogoča telefoniranje iz neposredne bližine poškodovanca/nenadno obolelega in tako bolj natančen opis njegovega zdravstvenega stanja.
Za uspešen klic na številko 112 je potrebo biti prijavljen v omrežju operaterja, kar pomeni, da se nahajamo na področju, pokritem s signalom, da smo vstavili v aparat SIM kartico in odtipkali PIN kodo. Uporabniki mobilnih telefonov lahko kličejo ReCO, tudi če jim je naročniško razmerje poteklo oz. so »ostali brez impulzov«, možen pa je tudi klic iz »zaklenjenega« telefona. Mobilni telefon je rešil že prenekatero življenje. V skladu z novim zakonom o elektronskih komunikacijah bodo operaterji telefonskih storitev dolžni poleg telefonske številke kličočega, ReCO posredovati tudi lokacijo kličočega. S tem se bo še dodatno skrajšal čas od sprejema klica do začetka reševanja. Uporabimo mobilni telefon za klic v sili, ko je to potrebno, nikakor pa naj ne bo v potuho za lahkomiselnost, tj. za nepremišljene in neodgovorne izlete v okolje, ki presegajo naše sposobnosti.
Avtocestni klic v sili
Eden izmed sistemov, ki zagotavlja večjo varnost v smislu hitre intervencije v primeru izrednih dogodkov, je tudi avtocestni klic v sili. Sistem ponuja možnosti govorne komunikacije uporabnika avtoceste z operaterjem v nadzornem centru. Klicni stebrički so nameščeni na vsaka dva kilometra na obeh straneh avtoceste. S pritiskom na tipko na klicnem stebričku uporabnik vzpostavi zvezo z nadzornim centrom. V primeru, da se v nadzornem centru nihče ne javi, se po določenem času klic avtomatsko preusmeri na eno od telefonskih številk, ki so po prioriteti v določenem vrstnem redu shranjene v računalniku.
Slika 2
Klicni stebriček ob avtocesti.
Obveščevalne točke
Še vedno pa se nam lahko pripeti nesreča, ko smo brez telefona ali pa se nahajamo na področju, ki ni pokrito s signalom (npr. v jami, globoki soteski, na določenih predelih v gorah …). Če nam indikator na prikazovalniku telefona kaže, da ni signala, klic v sili na telefonsko številko 112 ni možen, saj nismo vključeni v omrežje mobilnega operaterja. Enako velja, če na prikazovalniku piše, da ni omrežja. V obeh primerih tudi pošiljanje SMS sporočil ni mogoče. (SMS sporočilo velja kljub temu poskusiti odposlati.) V takšnih primerih mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do obveščevalne točke oz. do najbližjega delujočega telefona. Od tam naprej gre po zgoraj opisani poti. Obveščevalne točke so planinske postojanke, visokogorske kmetije in druge postojanke v gorskem svetu ter policijske postaje v dolini. Obveščevalne točke so vidno označene z znakom gorske reševalne službe (GRS).
Slika 3
Obveščevalne točke so vidno označene z znakom GRS.
Ker je pozimi večina planinskih postojank zaprtih, nam te obveščevalne točke ne morejo pomagati. Na nekaterih lokacijah (Aljažev dom v Vratih, Dom Valentina Staniča pod Triglavom, Gomiščkovo zavetišče pod vrhom Krna, Zavetišče GRS na Šiji, Dom na Peci, Prešernova Koča na Stolu, Kocbekov dom na Korošici), ki so tudi pozimi pogosto obiskane, so nameščene samodejne radijske postaje za klic v sili (SAPOGO naprave).
Klic v sili zunaj Slovenije
Čeprav naj bi postopno vse države Evropske unije (pa tudi izven) sprejele enotno klicno številko 112, k pripravi na potovanje še vedno sodi tudi pridobitev informacij, katera je ustrezna številka za klic v sili v državi, ki jo nameravamo obiskati.
Sodobna tehnologija omogoča, da bomo s klicem s svojega mobilnega telefona preko številke 112 dobili tudi v večini evropskih držav pristojno službo za sprejemanje klicev v sili.
Klic policiji
V primerih, ko potrebujemo pomoč policije (npr. prometne nesreče s poškodbami, požari, delovne nesreče, poškodovanje oseb, ko gre za kazniva dejanja ali prekrške ipd.), pokličemo telefonsko številko 113 – Operativno komunikacijski center regijsko pristojne Policijske uprave (OKC pristojne PU). Operativec bo ocenil, ali je potrebno, da na kraj dogodka pridejo policisti. V primeru, da naše obvestilo vsebuje tudi navedbo o potrebni pomoči drugih služb, pa bo OKC pristojne PU obvestil tudi te. ReCO in OKC pristojne PU medsebojno sodelujeta, zato obveščanje obeh služb sočasno ni potrebno.
Dostopni in odzivni čas
Dostopni čas je čas, ki preteče od trenutka, ko dispečer prejme obvestilo o nesreči, pa do prihoda ekipe SNMP na mesto dogodka/nesreče. Odzivni čas pa je čas, ki mine od vzpostavitve telefonske zveze klicatelja (prvi »ring«) z dispečerskim centrom in dvigom telefonske slušalke dispečerja v ReCO.
Dostopni čas ekip SNMP na mesto dogodka se razlikuje glede na oddaljenost, dostopnost terena, trenutne vozne razmere, zasedenost reševalnih ekip in še nekatere druge dejavnike (npr. glede načina organiziranja in aktivacije službe in ekip NMP sistema obveščanja ipd.). Ta čas znaša v mestu v povprečju 5–8 minut, zunaj mest in na podeželju pa 9–12 minut. V povprečju približno 1 min/1 km oddaljenosti. Sistem obveščanja je zagotovo zelo pomemben člen v organizaciji in izvedbi reševanja. Klic reševalcev je drugi člen v reševalni verigi in eden od ukrepov prvega člena v verigi preživetja. Z upoštevanjem teh osnovnih navodil klica v sili pa bodo v danih okoliščinah ustrezni podatki prišli v najkrajšem možnem času do pristojnih služb, ki bodo poskrbele za kar najhitrejše in čimbolj smiselne ukrepe na kraju nesreče.
Intervencija službe nujne medicinske pomoči (SNMP) od prizorišča prometne nesreče do oskrbe v bolnišnici.
Intervencija službe nujne medicinske pomoči (SNMP) od prizorišča nesreče do oskrbe v bolnišnici.
Literatura
1. Belc J, Prelog F. Nikoli do konca izgubljeni … Planin vest 2004; 10: 34–5.
2. Fink A. Prvi rezultati optimizacije dispečerske službe. V: Bručan A, Gričar M, Klančar S, Fink A, ur. Urgentna medicina – izbrana poglavja 7; 2001; Portorož. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino; 2001. p. 507–10.
3. Uprava RS za zaščito in reševanje. Dosegljivo na: URL: http://www.sos112.si/
4. Klic v sili – KVS 2000. Dosegljivo na: URL: http://www.pap-telematika.si/kvs.htm
5. State of implementation within the EU of the single European emergency call number – 112. Dosegljivo na: URL: http://europa.eu.int/comm/environment/civil/prote/112/112-implementation_en.htm
6. State of Implementation of the single European emergencz call number «1-1-2». European Commission, Directorate-General Environment. Brussels; 2001 18 October. Dosegljivo na: URL: http://europa.eu.int/comm/environment/civil/pdfdocs/112surv-2001.pdf
7. Kamenik B, Vlahovič D, Hribar-Habinc M, et al. Temeljni postopki oživljanja za profesionalce. Ljubljana: Svet za reanimacijo, Slovensko Združenje za urgentno medicino, Klinični oddelke za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Klinični center; 2002. p. 2–14.
8. Kovačič A. Prva pomoč : priročnik za voznike motornih vozil. Ljubljana: Rdeči križ Slovenij; 1999. p. 10–3.
9. Kešpert B. Vloga medicinske sestre v dispečerskem sistemu nujne medicinske pomoči : prispevek k oblikovanju standarda [diplomsko delo]. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 2002. p. 5–42.
10. Posavc A. Prometna nesreča na južni Ljubljanski obvoznici in odzivni časi. V: Bručan A, Gričar M, Klančar S, Fink A, ur. Urgentna medicina – izbrana poglavja 6; 2000; Portorož. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino; 2000. p. 649–55.
11. Simič R. Regijski center za obveščanje Kranj v prehodnem obdobju 1997-1998. V: Ušeničnik B, ur. UJMA 1998; 12: 169–72.
12. Šestan S. Novosti na področju opazovanja, obveščanja in alarmiranja. UJMA 1997; 11: 161–3.
13. Vnuk V, Bošan-Kilibarda I. Prva pomoć. Zagreb: Republička skupština Crvenog križa Hrvatske; 1997. p. 13–7.