Uvod
Nenadna smrt imenujemo zastoj srca in dihanja, ki nastopi brez opozorilnih težav ali najkasneje v eni uri po začetku simptomov. Pri odraslih je vzrok najpogosteje srce (naj gre za prej znano bolezen srca ali pa tudi ne). Govorimo o nenadni srčni smrti oz. o primarnem srčnem zastoju. (Drugi vzroki nenadne smrti so našteti v poglavju Temeljni postopki oživljanja – govorimo o sekundarnem srčnem zastoju.)
Pogostnost nenadne srčne smrti v zahodnem svetu je en primer na 1000 prebivalcev na leto – za Slovenijo bi to torej pomenilo povprečno 5,5 primerov na dan. Podatki kažejo, da 95 % teh ljudi umre pred prihodom v bolnišnico. Glavni vzrok tako velike umrljivosti je izrazita občutljivost možganov za pomanjkanje kisika. Med srčnim zastojem kri namreč ne oskrbuje možganov in v nekaj minutah nastanejo trajne in nepopravljive okvare. Preživetje je odvisno od čimprejšnje povrnitve krvnega obtoka. Izsledki raziskav kažejo, da se brez oživljanja možnost preživetja z vsako minuto zmanjša za skoraj 10 %.
Neposredni vzrok zastoja srca je največkrat motnja električne aktivnosti - migetanje prekatov oz. prekatna fibrilacija. To motnjo lahko prekinemo le s sunkom električnega toka, ki srce razelektri – t. i. defibrilacija (Slika 1A). V okviru osnovnega oživljanja s srčno masažo sicer poskušamo zagotoviti vsaj nekaj pretoka krvi skozi možgane. S tem »kupujemo čas« do prihoda reševalcev, ki z defibrilatorjem srce spet poženejo. Tehnološki napredek je v zadnjem desetletju omogočil izdelavo prenosljivih, »pametnih« in cenovno dostopnih defibrilatorjev, ki jih lahko uporabljajo tudi laiki v okviru osnovnega oživljanja. Uporaba je zelo enostavna, saj naprava sama analizira električno aktivnost srca in defibrilacijo bodisi svetuje ali pa je ne dovoli. Zaradi naštetih značilnosti so v ZDA in nekaterih državah EU že razvili sistem javno dostopnih avtomatičnih defibrilatorjev. Nameščeni so podobno kot gasilni aparati na mestih, kjer se zadržuje veliko ljudi (letališča, nakupovalna središča, športni centri, igralnice ipd.) (Slika 1B, C). Učenje uporabe avtomatičnega defibrilatorja pa že vključujemo v tečaje oživljanja. Sistem javno dostopnih defibrilatorjev nastaja tudi v Sloveniji.
Slika 1
A – Prekinitev prekatne fibrilacije z električnim sunkom, kot jo vidimo na EKG zapisu.
B, C – Avtomatične defibrilatorje najdemo na javnih mestih tudi ponekod v Sloveniji.
Opis naprave
Naprave se od proizvajalca do proizvajalca nekoliko razlikujejo (Slika 2), uporaba pa je zelo podobna. Ohišje vsebuje električni akumulator (zadostuje za oživljanje vsaj ene osebe) in elektronski del. Ta skrbi za analizo električne aktivnosti srca, odmerjanje sunka in predvajanje govornih napotkov uporabniku.
Slika 2
Na tržišču so modeli različnih proizvajalcev.
Nekatere naprave imajo tudi zaslon, ki izgovorjene napotke še izpiše (Slika 3B). Včasih se na zaslonu izrisuje tudi krivulja EKG (na katero se laiku ni treba ozirati). Ohišja so praviloma odporna na dež. Priloženi sta samolepilni elektrodi. Na vsaki je skiciran njen pravilni položaj na telesu. Elektrodi sta pri večini proizvajalcev že priključeni na ohišje (Slika 3A). Na ohišju je običajno shematično navodilo za uporabo po korakih (ki so včasih označeni še s številkami, npr. 1, 2, 3). Na ohišju sta najpogosteje dva osrednja gumba – eden za vklop in drugi za sproženje električnega sunka (Slika 3C). Slednji je običajno »aktiven« le tedaj, ko je defibrilacija svetovana. Pri nekaterih proizvajalcih gumb takrat tudi utripa in oddaja zvočni signal. Naprave, ki nimajo stikala za vklop, se aktivirajo avtomatično – ob odprtju pokrova ali ob potegu elektrod.
Slika 3
Naprava je enostavna:
A – elektrodi sta že priključeni na ohišje;
B – napotki se predvajajo govorno (zvočno), ponavadi pa se tudi izpišejo na zaslonu;
C – dva gumba, eden za vklop in drugi za proženje sunka.
Obstajajo tudi manj avtomatizirani modeli, namenjeni predvsem profesionalnim uporabnikom (npr. reševalcem, medicinskim sestram in zdravnikom). Omogočajo več dodatnih funkcij, uporaba pa je zahtevnejša. Praviloma imajo te naprave zaslon, ki grafično prikazuje krivuljo EKG. Razen za defibrilacijo jih lahko uporabimo tudi za nadzor električne aktivnosti srca ter za prepoznavanje in zdravljenje še drugih motenj srčnega ritma.
Kdaj uporabimo avtomatični defibrilator
Uporabimo ga v vseh primerih nenadne smrti. Človek se nenadoma zgrudi in obleži. Znaka sta dva:
· ne odziva se na klic (tudi če ga obzirno stresemo);
· ne naredi normalnega vdiha med nekaj sekundnim opazovanjem (Slika 4A).
Če smo glede posameznega znaka v dvomih, ravnamo, kot da ni prisoten. Kadar smo glede uporabe avtomatičnega defibrilatorja v dvomih, ga priključimo – naprava bo prepoznala morebitni učinkoviti srčni ritem in električnega sunka ne bo dovolila.
Kako uporabimo avtomatični defibrilator
· Ostanimo prisebni, ukrepajmo hitro in zbrano!
· Če se prizadeti ne odziva in ne diha, takoj pokličimo 112 (Slika 4B).
· Čimprej prinesimo defibrilator. Če smo sami in vemo, da je naprava v bližini (npr. 1–2 minuti teka), zapustimo prizadetega. Kadar imamo pomočnika, naj gre eden po defibrilator, drugi pa medtem izvaja temeljne postopke oživljanja (Slika 4C).
· Odpremo/vključimo defibrilator (Slika 4D).
· Sledimo govornim navodilom:
· Prilepimo samolepilni elektrodi na golo kožo (Sliki 4E). Ne izgubljajmo časa s pazljivim slačenjem. Če ne gre zlahka, obleko strgamo. Z mesta, kamor bomo prilepili elektrode, odstranimo morebitna zdravila v obliki kožnih nalepk. Voda na prsih prizadetega lahko omogoči prehod električnega toka po površini telesa, zato prsni koš prizadetega vsaj za silo obrišemo. Če prizadeti leži v stoječi vodi, lahko električni tok poškoduje reševalca, zato prizadetega izvlečemo iz vode. Mokra ali kovinska tla za reševalca niso nevarna.
· Odmaknemo se od prizadetega, žic in defibrilatorja. (Slika 4F). Dotik s prizadetim ali premikanje žic povzroča motnje, ki otežijo ali onemogočijo avtomatično analizo električne aktivnosti srca.
· Po govornem/vizualnem navodilu pritisnemo tipko za električni sunek (Slika 4G). Ob pritisku tipke se nihče ne sme dotikati prizadetega! Električni sunek vzdraži tudi druge mišice telesa in prizadeti običajno rahlo trzne.
· Takoj po sunku po navodilu defibrilatorja nadaljujemo s TPO: najprej 30 pritiskov na sredino prsnega koša, nato 2 vpiha.
Slika 4
Uporaba avtomatičnega defibrilatorja:
A – preverimo znake življenja (odzivnost, dihanje in znake obtoka),
B – pokličemo 112,
C – do namestitve elektrod izvajamo temeljne postopke oživljanja,
D – odpremo defibrilator,
E – prilepimo samolepilni elektrodi na golo kožo,
F – med analizo se odmaknemo,
G – po navodilu sprožimo sunek ali
H – po navodilu nadaljujemo s temeljnimi postopki oživljanja.
Po dveh minutah osnovnega oživljanja nas naprava opomni, da se ponovno odmaknemo. Ponovi se analiza in po potrebi je svetovan ponovni električni sunek.
V primeru, da naprava zazna tak ritem srca pri katerem defibrilacija ne pomaga, svetuje oceno prizadetega. Če se ne odziva in ne diha je potrebno osnovno oživljanje. Elektrode pustimo prilepljene, saj bo defibrilator v rednih intervalih ponavljal analizo (in po potrebi svetoval defibrilacijo).
Opisane postopke ponavljamo, dokler se ne pojavijo znaki življenja, sicer pa do prihoda reševalcev.
Če se pojavi dihanje (in morda tudi vračanje zavesti), prizadetega namestimo v stabilni bočni položaj (glej poglavje 6 – Slika 3). Potrebno je skrbno in nenehno spremljanje znakov življenja. Elektrode pustimo prilepljene in defibrilator vključen do prihoda reševalcev.
Pri otrocih je migetanje prekatov manj pogosto (srčni zastoji so pri njih večinoma sekundarni – kot posledica zastoja dihanja). Ker pa laik v urgentnih okoliščinah težko presoja o vzrokih nenadne smrti, priporočamo:
· Otroke stare nad 8 let ali s telesno maso nad 25 kg zdravimo kot odrasle. Enako ravnamo v primeru, ko ne znamo oceniti ali je otrok že dosegel navedene kriterije.
· Pri otrocih v starosti 1 do 8 let se svetuje uporaba otroških (pediatričnih) elektrod. Te so manjših dimenzij, defibrilator pa z njimi odmerja električne sunke manjše energije. Če otroških elektrod nimamo, lahko tudi te otroke zdravimo kot odrasle.
· Pri dojenčkih (do starosti1 leta) uporabo avtomatičnih defibrilatorjev odsvetujemo.
Uporaba avtomatičnega defibrilatorja.
Literatura
1. The American Heart Association in Collaboration with the International Liaison Committee on Resuscitation. Guidelines 2000 for Cardiopulmonary Resuscitation and Emergency Cardiovascular Care. The automated external defibrillator: key link in the chain of survival. Circulation 2000; 102: I60.
2. Nolan J, Baskett P, Gabbott D, et al. Advanced life support course. Provider manual. London: Resuscitation Council (UK) & ERC; 2000.
3. Takata TS, Page RL, Joglar JA. Automated external defibrillators: technical considerations and clinical promise. Ann Intern Med 2001;135: 990–8.
4. Atkinson E, Mikysa B, Conway JA, et al. Specificity and sensitivity of automated external defibrillator rhythm analysis in infants and children. Ann Emerg Med 2003; 42: 185–96.