Uvod

Gorništvo in pohodništvo danes predstavljata zelo pomemben delež rekreativnega udejstvovanja ljudi v naravi, obenem pa ponujata še možnost sprostitve na svežem zraku v prvobitnem naravnem okolju. Temu se pridružujejo različne športne zvrsti, ki se odvijajo pretežno v gorskem svetu, kot so plezanje, alpinizem, športno in jadralno letenje, soteskanje, spusti po divjih vodah in jamarstvo, pozimi pa alpsko in turno smučanje ter deskanje. Vsem tem dejavnostim pa je skupno to, da so daleč stran od urejene infrastrukture, na težko dostopnih gozdnatih ali skalnatih območjih.

Kot pri vseh športnih in rekreativnih dejavnostih tudi tukaj prihaja do najrazličnejših nesreč. Težava pa nastopi, ko poškodovani potrebuje organizirano zdravniško pomoč, saj je ta na voljo šele daleč v dolini. Poškodovani je tako izpostavljen raznovrstnim dodatnim nevarnostim (padajoče kamenje, zdrs) in vplivom okolja (poslabšanje vremena, podhladitev, dehidracija). Zato še toliko bolj pride do izraza pravilna prva pomoč in zavarovanje ponesrečenega, ki jo nudijo prisotni na kraju nesreče. Organizirano reševanje v gorah traja precej dlje kot v urbanih območjih ali na cesti.

Slika 1

V zadnjih letih ugotavljamo neprestano naraščanje števila reševalnih akcij in števila ponesrečenih v gorah.

Najpogostejši vzroki nesreč v gorah

Najpogosteje se gorniki v gorah poškodujejo pri hoji po označenih poteh. Na drugem mestu po pogostosti je jadralno padalstvo, na tretjem pa hoja po brezpotjih. Neposredni vzrok za nesrečo je najpogosteje padec, sledi mu zdrs. Pogost vzrok za nesrečo je tudi, ko gornik zaide s prave poti, bodisi zaradi nepoznavanja terena ali vremenskih preobratov, prav tako pa tudi nenaden nastop bolezni. V zadnjih letih beležimo velik porast števila reševanj v gorah zaradi različnih bolezenskih stanj, predvsem zaradi bolezni srca in ožilja. Tako kot na cestah tudi nesrečam v gorah prevečkrat botruje alkohol.

Slika 2

Glavni vzroki nesreč v gorah

(podatki za leto 2003).

Primer 1

14. aprila je 48-letni planinec med vzponom na Črno prst z juga začutil slabost. Nekaj minut mu je bilo slabo, vrtelo se mu je, nato pa se je sesedel in izgubil zavest. Obležal je na poti. V neposredni bližini je bil ob istem času na turi tudi gorski reševalec iz bližnje postaje GRS, ki je nezavestnega planinca začel pravilno oživljati. Oživljal ga je, dokler mu ni postalo slabo in je moral zaradi tega prenehati. Mrtvega planinca so z vitlom kasneje dvignili v helikopter in ga prepeljali v dolino. Vzrok smrti je bil akutni miokardni infarkt.

Najpogostejše poškodbe v gorah

Večina poškodovancev v gorah utrpi poškodbe spodnjih okončin. Takoj za njimi, vendar kar trikrat manj pogoste, so poškodbe glave in zgornjih okončin. To opažamo tako pri lažje kot tudi pri hudo poškodovanih gornikih. Nesreče s smrtnim izidom so najpogosteje posledica politravme ali hude poškodbe glave. V zadnjem letu jim po pogostosti sledi akutni miokardni infarkt.

Primer 2

14. januarja se je 36-letni planinec v lepem, a vetrovnem in zelo mrzlem vremenu v skupini planincev z vodnikom vzpenjal po JV grebenu Grintovca. Na višini 2300 m mu je ob trenutni nepazljivosti na poledenelem pobočju zdrsnilo. Drsel je 150 m, nakar se je uspel ustaviti s cepinom. Pri tem si je zlomil levo nogo, tik nad gležnjem. Ob nesreči sta bila prisotna dva gorska reševalca, ki sta takoj sprožila reševalno akcijo, sestopila do ponesrečenca in mu oskrbela poškodbo. Helikopter je v bližini odložil zajemalna nosila, na katera so položili ponesrečenca. Ob pomoči tretjega reševalca so ga na nosilih spustili do primernega mesta (ob varovanju z vrvjo), kjer ga je lahko pobral helikopter ter ga odpeljal v dolino.

Primer 3

30. maja je 25-letni alpinist s soplezalcem plezal zahtevno plezalno smer v J steni Planjave v Kamniško-Savinjskih Alpah. V četrtem raztežaju se mu je kot prvemu v navezi odlomil oprimek. Padel je 15 m globoko in si pri tem poškodoval desno peto. Soplezalec ga je s pomočjo vrvi spustil pod steno do planinske poti, od koder sta poklicala na pomoč. Na kraj nesreče so takoj odšli trije reševalci, istočasno pa so se dogovorili za pripravo helikopterja. Ko so reševalci prispeli na kraj nesreče, so ponesrečencu oskrbeli poškodovano peto. Priletel je helikopter; s pomočjo vitla in jeklenice so ga dvignili vanj in prepeljali v dolino.

Organiziranost Gorske reševalne službe

Gorska reševalna služba (GRS) je organizirana kot prostovoljna, nepridobitna, človekoljubna, nestrankarska organizacija javnega pomena v sestavi Planinske zveze Slovenije. Ustanovljena je bila leta 1912 in danes deluje kot javna služba v okviru Republiške uprave za zaščito in reševanje prek mreže 17 postaj GRS v večjih naseljenih krajih, pretežno v hribovitem delu Slovenije. Gorske reševalce pokliče regijski Center za obveščanje, ki ga o nesreči po telefonu na številko 112 neposredno obvesti sam ponesrečenec ali njegovi sopotniki, ali pa potem, ko o nesreči sporočijo iz najbližje obveščevalne točke (planinske koče), ki je vidno označena z znakom GRS.

Planinske koče v visokogorju so oskrbovane pretežno v poletnem času, približno od začetka junija do sredine oktobra. Posamezne so odprte celo leto, kot je na primer planinski dom na Kredarici. Koče v sredogorju so pogosto odprte celo leto, kar pa ni pravilo.

Vsaka planinska koča je tudi obveščevalna točka GRS. Oskrbniki lahko po radijski zvezi obvestijo center za obveščanje, pogosto pa je v kočah nameščen tudi telefon. Na nekaterih kočah je nameščena tudi naprava SAPOGO – samodejna radijska naprava za klic v sili. S pritiskom na gumb sprožimo klic v regijski center za obveščanje, kjer se nam oglasi dežurni operater, ki ga obvestimo o nesreči.

Primer 4

16. junija se je 50-letni planinec v oblačnem in deževnem vremenu vračal z vrha Ojstrice nazaj na Korošico. Na gruščnati poti, tik pod Ramo Ojstrice, mu je spodrsnilo. Padel je po strmem pobočju in se približno 10 m nižje uspel ustaviti. Pri tem si je zlomil levo nogo. Spremljevalka je odšla naprej na Korošico in o nesreči obvestila Center za obveščanje (112). Kljub slabemu vremenu je helikopterju uspelo prileteti do ponesrečenca in k njemu po jeklenici spustiti reševalca in zdravnika. Ponesrečenca sta zavarovala in mu z vakuumsko opornico imobilizirala poškodovano nogo. Nato sta ga z vitlom dvignila v helikopter, ki ga je odpeljal v dolino.

Primer 5

27. oktobra se je 25-letna planinka vračala s ture na Korošico. Sestopala je po prehodu čez Skok. Steza ni markirana in jo večinoma uporabljajo lovci in alpinisti. V sklanem svetu, kjer se uhojena steza izgubi, je zgrešila in zašla nad stene. Na strmih skalah ji je spodrsnilo in padla je približno 30 m globoko čez skok. Obležala je pod stenami s poškodovano hrbtenico. Klicala je na pomoč, vendar v bližini ni bilo nikogar, ki bi jo slišal. Ob 21h zvečer so jo domači pogrešili in obvestili GRS. Zaradi nezanesljivih podatkov o smeri sestopa so jo iskali v dveh smereh in jo po dveh urah našli pod Skokom, približno 100 m stran od poti. Bila je pri zavesti in se je odzvala na klice. Oskrbeli so ji odrgnine, ji namestili vratno opornico ter jo imobilizirali na vakuumski blazini. Zdravnica ji je dala injekcijo proti bolečinam. V dolino so jo po precej težavnem svetu prenesli v gorskih nosilih s pomočjo varovanja z vrvmi. Nato jo je reševalni avto prepeljal v bolnišnico.

Začetki helikopterskega reševanja v Sloveniji:
6. avgusta 1963 je alpinist zdrsnil pod severno steno Škrlatice in si zlomil hrbtenico hudo poškodoval glavo. Pri reševanju v slovenskih gorah je prvič sodeloval helikopter iz Avstrije in ga odpeljal v bolnišnico.
24. marca 1968 je pod severno steno Mojstrovke plaz zasul šest od osmih turnih smučarjev. Štirje so podlegli, dva sta bila hudo poškodovana. Pri reševanju je prvič sodeloval jugoslovanski vojaški helikopter.

Potek reševalne akcije

Praviloma se neposredno po klicu na telefonsko številko 112 sproži reševalna akcija. Vodja akcije skliče potrebno moštvo in napravi načrt reševanja. Kadar to omogočajo ugodne vremenske razmere, se v akcijo takoj vključi helikopter, ki njen potek močno skrajša, saj na kraj nesreče pripelje zdravnika z vso potrebno opremo za nujno medicinsko pomoč ter gorske reševalce s tehnično opremo za reševanje. S tem omogoči hiter, udoben in varen transport ponesrečenca v najbližjo bolnišnico. V primeru slabega vremena, ki onemogoča polet helikopterja ali pa ponoči, se reševalno moštvo na pot odpravi na klasičen način - peš - in s seboj vzame najnujnejšo opremo za prvo pomoč in vso potrebno reševalno opremo. Marsikdaj je namreč za dostop do ponesrečenca in za njegovo evakuacijo iz prepadnega sveta potrebno uporabiti različne vrvne tehnike in specializirano opremo.

Slika 3

Potek reševalne akcije:

A – Nudenje zdravniške

pomoči poškodovanemu v

strmem skalnatem svetu.

B – Imobilizacija poškodovane leve podlakti z opornico Sam-Splint.

Slika 4

Potek reševalne akcije:

A – Zaščita poškodovanca pred ohlajanjem z alu folijo in namestitev v helikoptersko vrečo.

B – Spuščanje zdravnika letalca z vitlom k ponesrečenemu.

C, D – Ponesrečeni je imobiliziran s pomočjo vakuumske opornice za nogo, na nosilih UT2000 in pripravljen za dvig z vitlom v helikopter. Nosi zaščitno čelado z vizirjem za obraz. E – Priprava poškodovanca v helikopterski vreči za dvig z vitlom v helikopter.

F – Dviganje ponesrečenega

z vitlom v helikopter.

G – Prehod čez smučko helikopterja je nekoliko težavnejši.

H – Poškodovani je v helikopterju, kjer je le malo prostora za kakršne koli medicinske posege.

Napotki za prvo pomoč v gorah

Potem ko smo ponesrečencu nudili ustrezno prvo pomoč in medtem ko čakamo na reševalno ekipo, moramo poskrbeti tudi za ponesrečenca. Ves čas moramo preverjati stanje zavesti in življenjske funkcije. Če je potrebno, moramo začeti z oživljanjem. Če je ponesrečeni pri zavesti, ga namestimo v ustrezen položaj in poskrbimo, da mu je čimbolj udobno. Če je v strmem ali prepadnem svetu, ga moramo zavarovati pred nadaljnjim zdrsom ali padcem oziroma pred padajočim kamenjem. Zaščititi ga moramo pred ohlajanjem, v močni pripeki pa pred vročino. V ta namen uporabimo astronavtsko folijo. Praviloma poškodovanim ne dajemo piti. Le v primeru, da pričakujemo več ur trajajoč transport do bolnice, mu lahko damo piti brezalkoholne pijače, vendar v majhnih količinah – le po požirkih (glej poglavje 24, poglavje 26, poglavje 30, poglavje 31).

Primer 6

9. septembra je v Medvodju delavec pri delu v gozdu na strmem pobočju padel. Obležal je nezavesten 50 m nižje. Poškodoval si je glavo. Prisotni so po mobitelu poklicali na pomoč ter mu nudili prvo pomoč. Prvi je na kraj nesreče prišel dežurni zdravnik iz najbližjega zdravstvenega doma z reševalnim vozilom. Po pregledu poškodovanca se je odločil za transport s helikopterjem, ki je takoj poletel z Brnika. Medtem so poškodovanca intubirali ter imobilizirali s pomočjo vratne opornice in vakuumske blazine. Z rešilnim avtom so ga prepeljali približno 1 km do mesta, kjer ga je lahko pobral helikopter in ga odpeljal v bolnišnico.

Klic na pomoč (112)
Sporočilo o nesreči mora vsebovati naslednje podatke:
·                kraj nesreče;
·                čas nesreče;
·                število ponesrečenih;
·                vrsta poškodb;
·                število prisotnih;
·                opis okoliščin, ki so pomembne za reševanje (vremenske razmere, konfiguracija terena);
·                ime kličočega.

Kako ravnati ob prihodu helikopterja

Kadar reševanje poteka s pomočjo helikopterja, moramo poznati nekaj osnovnih pravil gibanja v njegovi okolici. Mesto pristanka si pilot izbere glede na smer vetra in oblikovanost terena. Kadar je svet neraven, pogosto le zalebdi na primernem mestu in izkrca reševalno moštvo. Še pred prihodom helikopterja je naša naloga, da v okolici poškodovanega odstranimo oziroma pritrdimo vse predmete, ki bi jih močan veter rotorja lahko dvignil v zrak (obleka, ki se suši, kape, lahki nahrbtniki ipd.). Nekdo naj v čepečem položaju ostane pri ponesrečencu, vsi drugi pa naj se umaknejo na varno razdaljo, vsaj 100 m od ponesrečenca. Tako bodo na varnem pred močnim vetrom, ki ga povzroča talni efekt glavnega rotorja, saj ta zlahka vrže iz ravnotežja odraslega človeka. To je še posebej pomembno v bolj izpostavljenem svetu, kjer je padec hitro lahko usoden. Kdor ostane s ponesrečencem, naj ne zapušča svojega mesta. Pilot bo zagotovo pristal oziroma zalebdel tako, da s ponesrečencem ne bosta v nevarnosti. Helikopterju se lahko približamo samo s prednje strani na jasen znak mehanika, ko odpre stranska vrata. Še najbolj verjetno pa bosta iz helikopterja prišla reševalec letalec in zdravnik, ki bosta ponesrečenca dodatno oskrbela in ga nato pospremila ali prenesla v helikopter. Gibanje v okolici delujočega helikopterja je izjemno nevarno, saj njegovih vrtečih se delov zaradi velike hitrosti vrtenja navadno sploh ne vidimo. Repni rotor je v višini človeka, zato se pri delujočem helikopterju praviloma gibljemo samo pred prednjo polovico plovila, kjer nas pilot zanesljivo vidi in ne moremo priti v območje vrtečih se krakov rotorja. Glavni rotor je sicer nekoliko višje, kot je stojna višina človeka, vendar to v neravnem svetu izgubi svoj pomen. Če smo v območju delujočega helikopterja, se nikoli ne smemo gibati po strmini navzgor, ampak samo počepnemo meter ali dva stran od helikopterja in počakamo, da se ta oddalji od nas. Več hudih nesreč s smrtnim izidom se je že zgodilo, ker osebe, ki so se gibale v območju delujočega helikopterja, niso upoštevale teh pravil.

Slika 5

A – Ob prihodu helikopterja počakamo kleče na tleh, da nam letalski tehnik da znamenje, da se lahko približamo helikopterju.

B – Helikopterju se vedno približamo s sprednje strani, tako da nas pilot lahko vidi. Nikoli se ne gibljemo v območju od sredine helikopterja proti repnemu rotorju.

C – Vstopanje reševalcev v lebdeč helikopter v prepadnem skalnatem svetu.

D – V zimskem času talni efekt rotorja dvigne v zrak veliko snežnih kristalov, ki nam zelo zmanjšajo vidljivost v neposredni bližini helikopterja.

 

Nesreče pri helikopterskem reševanju v Sloveniji

·                29. junija 1975 se je v bližini Ledin v deževnem in meglenem vremenu proti večeru zrušil helikopter s ponesrečencem, zdravnikom in pilotom. V takšnem vremenu ni mogoče leteti.

·                8. julija 1979 se je med zaključkom helikopterskega tečaja na Krvavcu helikopter zataknil za podloženo desko in se takoj po vzletu zrušil. Pri tem si je zvezni inštruktor pilotov smrtno poškodoval glavo.

·                9. marca 1983 ob 8.30 se je 67-letni varnostnik v Kliničnem centru v Ljubljani, ki je bil posebej zadolžen za spremljanje pristajanja helikopterjev na bližnji ploščadi, neprevidno približal helikopterju Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Zadel ga je repni rotor. Bil je takoj mrtev.

·                2. novembra 1984 se je v megli nad Blejsko Dobravo zrušil helikopter, v katerem so bili trije alpinisti in pilot. V dolini vreme ni bilo primerno za letenje s helikopterjem, na Kredarici pa je bilo jasno. Zaradi megle je pilot verjetno prepozno opazil hrib in zadel ob vrhove dreves ter strmoglavil.

·                10. junija 1997 se je med vajo gorskih reševalcev letalcev na Okrešlju zgodila helikopterska nesreča. Na sidrišču v severni steni Turske gore je bila med helikopterskim dviganjem dvojice reševalec - ponesrečenec še vedno neprekinjena zveza s sidriščem. Zato je helikopter pet reševalcev odtrgal s sidrišča, nato pa se je vmesna vrvica pretrgala. Padli so v globino in vsi umrli.

Preventivni ukrepi

Gore in ostali hriboviti svet so idealen prostor za sprostitev in rekreacijo. Obiskujmo jih z veseljem in brez strahu, toda ustrezno pripravljeni. Odpravljajmo se na ture, ki smo jim kos, tako glede telesne in duševne pripravljenosti kot tudi v smislu usposobljenosti za tehnične težave. Predvsem pozimi se preveč ljudi podaja v zasnežene gore brez zadostnega znanja o hoji z derezami ter uporabi cepina. Vedno hodimo primerno obuti in ustrezno opremljeni. Čevlji naj imajo podplat iz narebrene gume in naj pokrivajo tudi gležnje. V hladnejšem delu leta imejmo s seboj dovolj toplih in suhih oblačil, ki nam v primeru nesreče omogočajo preživeti noč na prostem. V takem primeru zelo koristi alu folija, ki zložena zavzame izredno malo prostora, zelo dobro pa zavaruje gornika pred podhladitvijo. Zato naj bo vedno v nahrbtniku, najbolje kar v kompletu za prvo pomoč. Upoštevajmo, da je pozimi v gorah sonce zelo močno, zato se v gore ne odpravljajmo brez dobrih sončnih očal. V vročih poletnih dneh vzemimo s seboj dovolj pijače, saj je izguba tekočin na suhem gorskem zraku ob povečani telesni aktivnosti zelo velika. Na strmih, plezalnih poteh, ki potekajo v prepadnem svetu imejmo na glavi čelado, ki nas do neke mere varuje pred padajočim kamenjem. Doma vedno povejmo za naš načrtovani cilj in okvirni čas vrnitve, na vrhovih in v planinskih postojankah pa se vpisujmo v vpisne knjige. Na pot se ne odpravljajmo sami in upoštevajmo vremensko napoved. Težje cilje, ki jih ne poznamo, obiščimo v spremstvu nekoga, ki je bolj izkušen ali pa s pomočjo gorskega vodnika. Priporočljivo je s seboj vedno imeti mobilni telefon z napolnjenimi baterijami, saj je pokritost goratega dela Slovenije s signalom mobilne telefonije že dobra, ni pa popolna. Na ta način bomo storili kar največ, da se izognemo nesreči. Če pa do nesreče kljub temu pride, ukrepajmo hitro in pravilno. Pri tem nam bosta najbolj prav prišla znanje in pa manjši komplet prve pomoči, ki ga imejmo v gorah vedno v svojem nahrbtniku.

Osnovna vsebina kompleta za prvo pomoč:
·                2 prva povoja 5 cm × 10 m,
·                1 navadni povoj,
·                2 trikotni ruti,
·                adhezivni obliži,
·                levkoplastni trak,
·                manjše škarje,
·                1 par rokavic,
·                aluminijasta folija.
Po želji lahko dodamo še tablete Lekadola^® ali Aspirina^®, žepno obrazno masko za umetno dihanje in elastični povoj.

Literatura

1.              Elsensohn F, ed. Consensus Guidelines on Mountain Emergency Medicine and Risk Reduction. 1st Edition. International Commision for Mountain Emergency Medicine & International Federation of Alpine Organisations; 2001.

2.              Brojan J. Helikoptersko reševanje v gorah. GRS Slovenije;1997.

3.              Freudig T, Adelbert M. Bergrettung: Lehrbuch der Bergwacht. Lorch: Stiftung BINZ; 1995.

4.              Tomazin I, Kovacs T. Medical considerations in the use of helicopters in mountain rescue. High Alt Med Biol 2003 Winter; 4 (4): 479–83.

5.              Malešič F. Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Didakta: Radovljica; 2005.

Fotografije

1.             Klemen Gričar, GRS Kranjska Gora.