Uvod
Reševanje iz vode je del reševanja, pri katerem so reševalne dejavnosti v glavnem povezane z vodo. Pojem v splošnem opredeljuje reševanje prizadete osebe (poškodovanega ali nenadno obolelega) iz vode, vendar sodi k reševanju tudi nudenje osnovnih ukrepov prve pomoči, ki pa imajo glede na posamezne situacije tudi svoje posebnosti glede na nenadne spremembe v zdravstvenem stanju. Število nezgod v vodi se je zaradi preventivnih ukrepov sicer zmanjšalo, kljub temu pa v Sloveniji vsako leto beležimo nekaj primerov reševanja iz vode. Po pogostnosti vzrokov so v ospredju poškodbe bodisi neposredno v vodi ali pa v njeni neposredni bližini in nenadna bolezenska stanja. Rezultati raziskav kažejo, da približno 40 % odraslih prebivalcev Slovenije ne zna plavati, med neplavalci je več žensk. Kljub sistematičnemu učenju plavanja konča osnovno šolo še vedno slaba četrtina otrok, ki so neplavalci. V Sloveniji imamo za potrebe reševanja iz vode Zakon o varstvu pred utopitvami, ki ureja varstvo pred utopitvami v morju, jezerih, rekah in drugih vodah, kjer se izvajajo športne dejavnosti, kopanje in druge dejavnosti v prostem času ter na javnih kopališčih. Vse organizacije, ki se ukvarjajo s športnimi dejavnostmi, ter organizatorji dejavnosti v prostem času in prireditev na vodi, v vodi in ob vodi morajo imeti glede na obseg predpisano število reševalcev iz vode ter zagotovljeno predpisano reševalno opremo in sredstva v brezhibnem stanju. Reševalci iz vode morajo izpolnjevati psihofizične sposobnosti ter redno opraviti programe usposabljanja za reševanje iz vode. Zavedati se moramo, da smo kot udeleženci na kopališčih po načelu pomoči tudi sami dolžni pomagati po svojih močeh in sposobnostih, kadar opazimo, da grozi neposredna nevarnost utopitve. Potrebno je ukrepati hitro, pravilno in po pravilnem zaporedju. Če sami ne moremo pomagati, ne da bi s tem ogrozili lastno varnost in varnost drugih, moramo o tem takoj obvestiti najbližji center za obveščanje ali policijo, na morju pa tudi Upravo Republike Slovenije za pomorstvo. V Sloveniji imamo posebej usposobljene reševalce iz vode le na urejenih kopališčih. Za nujno reševanje iz vode imamo na voljo odgovorno skupino v Republiški upravi za zaščito in reševanje pri ministrstvu za obrambo, zaposlene v zdravstvu (delavce reševalnih postaj) in delavce gasilske brigade. Pri reševanju sodelujejo tudi pripadniki specialne enote ministrstva za notranje zadeve, ki so dosegljivi prek Operativno-komunikacijskega centra.
Slika 1
Največ utopitev je v času kopalne sezone na morju in urejenih kopališčih.
Utopitve v Sloveniji
Največ utopitev je v času kopalne sezone, v juliju in avgustu, v rekah in potokih – športniki rekreativci na divjih vodah (rafting, kajak, hidrospid itd.), sledijo jezera, morje (kopalci, jadralci), vodnjaki, drenažne struge, gramoznice, ribniki, potopi v jame (potapljači). Najpogostejši vzroki so precenjevanje znanja plavanja, plavanje takoj po jedi, vinjenost, pogosti so tudi samomori, redkeje zdrsi, bolezni (npr. epilepsija, duševna zaostalost), neznanje plavanja. Včasih pa vzrok utopitve ni ugotovljen. Med utopljenimi so tudi tuji državljani – turisti, drsalci in sprehajalci, ki se kljub napisom na opozorilnih tablah okrog jezer izzivajo nesrečo na zaledenelih jezerih.
Tabela 1
Podatki o številu utopljenih od leta 1993 do 2004.
Nesreče so zlasti posledica precenjevanja sposobnosti v deročih rekah, nenadnih vremenskih spremembah (zlasti močnem vetru ob nevihti), ki v trenutku spremenijo kakovost vode za plavanje (močan tok in valovi). Med žrtvami so tudi nenadzorovani otroci.
Slika 2
Nesreče so zlasti posledica precenjevanja sposobnosti v deročih rekah in nenadnih vremenskih spremembah.
Opozoriti moramo tudi na nevarnost poškodb zaradi skokov v vodo, pri katerih navadno ne pride do utopitve, pač pa do trajnih poškodb, predvsem hrbtenice. Zaradi tako nastalih poškodb v Sloveniji vsako leto sprejmejo v bolnišnico preko 20 ljudi. Najbolj ogroženi so šolski otroci in mladostniki. Največ poškodovancev (44 %) utrpi poškodbe glave, 23 % pa poškodbe vratu. V zadnjih šestih letih sta zaradi skoka v vodo na glavo umrla dva človeka, oba zaradi težkih poškodb glave.
Poseben problem pri vzdrževanju varnosti so neurejena, nenadzorovana in z opozorilnimi tablami neopremljena »črna kopališča« (reke in jezera, zapuščene gramoznice, zlasti na Štajerskem in v Prekmurju), ki ob lepem vremenu pritegnejo številne kopalce, a so brez organiziranih služb za reševanje iz vode in odgovornih upravljavcev. Zaradi različnih ravni gladine in vodnih vrtincev so lahko za kopalce zelo nevarna.
Na organiziranih kopališčih so utopitve zelo redke in so največkrat posledica bolezni (infarkt, epileptični napad) ali precenjevanja telesnih sposobnosti (primer utopitve v bazenu Kolezija v Ljubljani zaradi hiperventilacije oz. pri treningu nove športne zvrsti – podvodnega hokeja, ki so si ga izmislili angleški potapljači na dih v zgodnjih 60. letih, v Sloveniji pa se je privlačna, nevarna in zelo naporna igra pojavila leta 1995).
Utapljanje in posebnosti pri reševanju
Utapljanje je opredeljeno kot dušenje zaradi onemogočenega dihanja v tekočini. Utopitev pa pomeni smrt v tekočini, zaradi zadušitve ali nenadnega srčnega zastoja.
Ločimo:
· utapljanje z glavo nad gladino vode je povezano s hitro porabo energije utopljenca zaradi napora, da bi ostal nad gladino vode, podhladitvijo telesa in posledičnimi motnjami v prekrvitvi telesnih organov;
· utapljanje z glavo pod gladino vode, ki ima za posledico dušenje zaradi preprečitve dostopa zraka v pljuča in posledično zmanjšano oskrbo tkiv s kisikom, kar hitro vodi v nepopravljive okvare organov in smrt;
· utonitev je smrt zaradi utopitve.
Utapljanje delimo v več faz, ki se razlikujejo glede na medicinski in reševalni pristop.
Medicinski pristop: poznamo dve fazi; v prvi fazi oseba vodo požira in je ne vdihuje, ker poklopec (epiglotis) preprečuje vdor vode v dihala. To fazo imenujemo tudi »faza suhih pljuč«. V drugi fazi, ko utopljenec omaga in se refleks poklopca izčrpa, vdre voda v dihalne poti. Glede na vrsto vode (slana, sladka) sledijo različni patofiziološki mehanizmi, ki povzročajo dodatne zaplete. Pomembno je, da je prva pomoč enaka ne glede na vrsto vode. V drugi fazi povprečno vdre v dihala 3–4 ml vode na kilogram telesne teže (povprečen moški vdihne okoli 2–3 dcl vode). Smrt običajno nastopi v drugi fazi. V 15 % smrt utopljenca nastopi brez vdora vode v dihala (refleksni krč grla ob požiranju vode ostane tudi po prenehanju dihanja in delovanja srca, npr. nenadna smrt ob skoku v mrzlo vodo, odpoved srca v vodi zaradi bolezni).
Utapljanje poteka po določenem zaporedju dogodkov:
· velika poraba energije pri poskusu ostati na gladini in hladna voda povzročata onemoglost in podhladitev telesa;
· glava pod vodo povzroči dušenje in požiranje vode, sledi nezavest in vdor vode v pljuča ter zastoj srca, ki v nekaj minutah vodi v nepopravljive poškodbe in smrt.
Osnovni proces, ki se poglablja med temi dogodki v telesu, je pomanjkanje kisika v tkivih (hipoksija) in zadrževanje ogljikovega dioksida, kar dviga kislost tkiv in jih okvari (presnovna acidoza).
Reševalni pristop (iz reševalčevega zornega kota) ima tri faze:
1. faza – ponesrečenec se trudi ostati na površju, kliče na pomoč ali kaže, naj mu pomagamo. V glavnem je na površju, nima pa moči, da bi se rešil sam. Faza traja največ 2 minuti.
2. faza – ponesrečenec izgublja moč, vedno pogosteje je pod gladino vode. Faza traja do 1 minuto.
3. faza – zaradi onemoglosti in dušenja ponesrečenec izgubi zavest in se postopno potopi na dno.
Ukrepanje v primeru, ko vidimo utapljajočega se
Če opazimo, da se nekdo utaplja, ne skačimo brezglavo za njim v vodo. Če ne znamo dobro plavati, bo naš pogum lahko zaman, reševalci pa bodo morali namesto ene osebe reševati dve. Če je v bližini reševalec iz vode ali izkušena oseba, obvestimo njega, sicer pa utapljajočemu se lahko reši življenje le naš klic centra za obveščanje (112) ali policije (113), na morju pa tudi Uprave Republike Slovenije za pomorstvo.
Vedno upoštevajmo naslednja načela:
· Pred reševanjem je potrebno hitro in dobro razmisliti. Reševalec mora ostati miren in zbran. Znati mora razumno gospodariti s svojimi močmi, posebno če pride v nevarnost tudi sam.
· Utapljajočega se poskušajmo najprej reševati s kopnega – ponudimo mu palico, vrzimo mu vrv, konec obleke, desko, žogo ali kaj podobnega. Le če to ni mogoče, skočimo v vodo.
· Pred reševanjem slecimo obleko in sezujmo čevlje.
· Potapljajočemu se se vedno približajmo od zadaj, nikoli od spredaj.
· Kdor ni telesno primerno močan, naj začne z reševanjem šele, ko se utapljajoči utrudi.
· Naučimo se pravilnih reševalnih prijemov in jih vadimo.
· Če nam uspe utapljajočega se rešiti iz vode, preverimo znake življenja, začnemo z oživljanjem in pokličemo 112.
Pri oživljanju utopljenca veljajo danes naslednja pravila:
· Če je le mogoče, naj reševalec začne umetno dihanje z usti že v vodi, ko začuti tla pod nogami.
· Brž ko je utopljenec na suhem, ga je treba sleči do bokov. Na vsak način mu odpnimo ovratnik in zrahljajmo pas. Kadar opazimo ovire v zgornjih dihalih, iz nosu, ust in žrela odstranimo blato, pesek ali alge, zobno protezo. Na možnost tujkov moramo pomisliti, kadar pri vpihavanju čutimo odpor v dihalnih poteh.
· Ne tratimo časa s poskusi odstranjevanja vode iz pljuč in drobnih sapnic. Voda iz nosu, ust, žrela, sapnika in večjih sapnic bo odtekla, če le za trenutek dvignemo utopljenca v pasu tako, da glava z oprsjem visi navzdol.
· Utopljenca položimo na hrbet in takoj začnimo z umetnim dihanjem usta na usta pri odraslih in usta na usta ali nos pri otrocih.
· Če utopljenec ne kaže znakov življenja – srce ne deluje več, je poleg umetnega dihanja potrebno začeti tudi z zunanjo masažo srca.
· Če srce ne začne ponovno biti in če utopljenec ne začne sam dihati, ga je treba oživljati z umetnim dihanjem in zunanjo masažo srca, dokler ne pride ustrezno usposobljen zdravstveni delavec. Prej sme prekiniti oživljanje le zdravnik.
· Utopljenca, ki se je zavedel, oblecimo ali zavijmo v suho obleko ali odejo, ker je izgubil mnogo toplote. Utopljenca skrbno opazujmo.
· Opazovanje je pomembno tudi kasneje med prevozom v bolnišnico! Nevarnost za utopljenca namreč še ni minila, ker lahko dihanje nenadoma zopet preneha.
· Vsakdo, ki se je utapljal in pri tem vdihnil nekaj vode, sodi v bolnišnico, čeprav ga ni bilo potrebno oživljati. Možni so namreč hudi pljučni zapleti.
Z oživljanjem ne prenehajmo prehitro!
Le zdravnik lahko ugotovi smrt.
Stalno nadziramo življenjske funkcije poškodovanca.
Nezavestnega položimo v ustrezen položaj (glej poglavje 6).
Pri množičnih nesrečah skušajmo reševati le posameznike. V gneči je reševanje brezupno.
Klic službe nujne medicinske pomoči (112) pri utopitvah
Takojšen klic službe Nujne medicinske pomoči na kopališčih je potreben v primeru, če poškodovanec ali nenadno oboleli:
· ni pri zavesti (se ne odziva, ne govori, se ne premika);
· hropeče diha ali ne diha;
· ima tujek v dihalih in oteženo diha;
· če je bled, poten, pomodrel;
· ima hude bolečine v prsnem košu (zlasti če je srčni bolnik);
· ima krče po celem telesu, peno na ustih;
· ima hude poškodbe (zlome, vbodne poškodbe na glavi, vratu, prsnem košu);
· ima kakršne koli poškodbe z motnjo zavesti;
· je padel z višine (stolp, tobogan ipd.);
· huje krvavi.
Oseba, ki pokliče nujno medicinsko pomoč (običajno je to reševalec iz vode), mora biti čim bolj zbrana in mirna, da bo službi sporočila ustrezne podatke. Seznanjena mora biti z zdravstvenim problemom, zaradi katerega kliče. Zelo dobro mora poslušati vprašanja in navodila, ki jih daje dispečer nujne medicinske pomoči. Nikakor ne sme prekiniti telefonske zveze, dokler ji tega ne svetuje dispečer. Po možnosti naj uporablja mobilni telefon, ker lahko telefonira iz neposredne bližine bolnikov ali poškodovancev in bo njihovo zdravstveno stanje lažje opisala.
Neustrezni podatki o dogodku povzročijo zaplete v nadaljnjem postopku obravnave klica ter ogrozijo potek in izid reševanja. Če so podatki o dogodku nepopolni ali napačni, je to lahko vzrok za neustrezno oceno glede vrste dogodka, stopnje nujnosti in števila ekip, ki so potrebne na mestu dogodka. Vse to vpliva na usodo oseb, ki na kraju dogodka čakajo na nujno medicinsko pomoč.
Očividci najpogosteje pokličejo ekipo nujne medicinske pomoči na kraj dogodka, sami pa do prihoda ekipe ne naredijo nič ali so njihovi postopki neustrezni zaradi strahu in negotovosti v situaciji, v kateri še niso bili.
Dispečer svetuje klicatelju, kako naj počaka na prihod intervencijske ekipe. Nekdo mora ostati ob bolniku ali poškodovancu in mu nuditi prvo pomoč v skladu z navodili, druga oseba pa počaka ekipo.
Naloge osebe, ki čaka intervencijsko ekipo, so:
· odklene in odpre vhodna vrata, ograjo;
· počaka ob cesti pred kopališčem;
· počaka na dogovorjenem križišču ali ob objektu;
· ponoči osvetli kopališče.
Primer 1
Iz urejenega kopališča so poklicali nujno medicinsko pomoč s podatkom, da imajo hudo poškodovano osebo s krvavitvijo iz stegna. Rano na stegnu so po navodilih dispečerja ustrezno povili in imobilizirali na kopališču. Po navodilih preko telefona so ustrezno markirali dostop do poškodovanca in poskrbeli za nemoten dostop nujne medicinske ekipe, ki je poškodovancu nudila nadaljnjo medicinsko pomoč zaradi precejšnje izgube krvi in šokiranosti poškodovanca. Prepeljan je bil v bolnišnico, kjer je okreval v nekaj dnevih.
Primer 2
Na kopališču so kopalci opazili deklico, ki je negibna ležala v vodi. Deklico so izvlekli iz vode in pričeli z iskanjem reševalcev iz vode. Po nekaj minutah je reševalec pričel s temeljnimi postopki oživljanja. Obvestili so tudi nujno medicinsko pomoč, ki je zaradi oddaljenosti in neustreznega obveščanja prišla po približno 35 minutah. Nadaljevali so s temeljnimi in dodatnimi postopki oživljanja, ki pa žal niso bili učinkoviti in deklica je umrla. Postavlja se vprašanje, kako dolgo je deklica ležala v vodi, preden so jo opazili bližnji kopalci, vsekakor pa je krivdo pripisati tudi slabi organizaciji kopališke dejavnosti in neustreznemu sistemu medsebojnega obveščanja.
Reševalec iz vode
Področje reševalcev iz vode ureja pravilnik o reševalcih iz vode, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, ki določa psihofizične sposobnosti, ki jih mora izpolnjevati reševalec iz vode, programe usposabljanja, obseg preizkusa usposobljenosti in izdajo pooblastil ter pogoje za izvajanje programov usposabljanja in preizkusa usposobljenosti za reševanje iz vode.
Za reševalca iz vode se lahko usposobi polnoletna oseba z ustreznimi psihofizičnimi sposobnostmi, opravljenim predpisanim zdravniškim pregledom in opravljenim preizkusom znanja plavanja ter plavalnih sposobnosti: plavanje na razdalji 200 metrov v času 4,2 minute, pod vodo na razdalji 15 metrov in na mestu z dvignjenimi rokami nad vodo najmanj 1 minuto. Imeti mora najmanj srednješolsko izobrazbo. Reševalec iz vode mora opraviti usposabljanje za reševalca iz vode po programu, ki ga predpiše minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Program usposabljanja reševalcev iz vode za nudenje prve pomoči je namenjen za pridobitev in obvladovanje osnovnih ukrepov, ki jih mora izvajati reševalec iz vode pri poškodovanih, nenadno obolelih ali zastrupljenih. Program obsega teoretična in praktična usposabljanja iz nudenja prve pomoči v skupnem trajanju 20 ur.
Reševalec iz vode mora vsako leto ponovno obnoviti preizkus usposobljenosti za reševanje iz vode in nudenje prve pomoči ter zdravniški pregled v skladu z zakonom o varstvu pred utopitvami. Predpisani zdravniški pregled in preizkus usposobljenosti za nudenje prve pomoči sta pogoj za pristop k preizkusu usposobljenosti za reševanje iz vode.
Reševalec iz vode lahko opravlja svojo dejavnost v bazenskih kopališčih ali na drugih vodah. Med opravljanjem svojih nalog mora nositi predpisano oblačilo z oznakami in lahko zahteva, da kopalec ali obiskovalec, ki krši kopališki red in se ne ravna v skladu z njegovimi opozorili, zapusti območje kopališča, ter pravico ugotoviti istovetnost kopalca ali obiskovalca, ki krši določbe zakona in ga prijaviti pristojnemu inšpekcijskemu organu ali policiji.
Primer 3
V zaprtem kopališču je imela skupina otrok plavalni tečaj. Nekaj otrok je opazilo svojo prijateljico negibno ležati v vodi in s kričanjem so priklicali pomoč. Reševalec iz vode je takoj po izvleku iz vode pričel s temeljni postopki oživljanja in deklica je kmalu samostojno zadihala, zavest se ji je povrnila. Obveščena je bila tudi služba nujne medicinske pomoči, ki je deklico odpeljala v bolnišnico na opazovanje. Deklica je preživela in bila je brez posledic.
Primer 4
42-letnemu kopalcu je med hojo spodrsnilo, padel je vznak in s podlaktjo udaril ob oster kamen. Pričel je hudo krvaveti. Očividci so takoj poklicali na pomoč reševalca iz vode, ki je poškodovancu krvavitev pravilno zaustavil s kompresijsko obvezo. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer so rano ustrezno oskrbeli. Okreval je v dveh tednih.
Reševanje iz vode
Pri reševanju ponesrečencev iz vode se mora tudi usposobljen reševalec zavedati nekaj osnovnih pravil, ki naj vodijo ukrepanje:
· na prvem mestu naj bo osebna varnost reševalca, ki naj se izogiba nepotrebni nevarnosti in kar najbolj zmanjša tveganje pri reševanju;
· pri utapljajočem se je vedno treba pomisliti na morebitno poškodbo hrbtenice;
· način reševanja se mora prilagoditi okoliščinam z izbiro varnega in hitrega postopka;
· čimprej mora poiskati medicinsko pomoč (112).
Osnove reševanja iz vode
Pri nesreči mora reševalec najprej hitro in pravilno oceniti položaj.
Samoreševanje
V primeru krča, slabosti, manjše poškodbe si sprva vsak plavalec skuša pomagati sam. Potrebna je razsodnost. Onemogli se obrne v hrbtni položaj, razširi roke in noge ter tako poveča podporno ploskev.
Reševanje z brega
Najlažje rešujemo ponesrečenega, ki je pri polni zavesti in mu lahko dajemo navodila in hrabrimo. Če je voda stoječa, vržemo ponesrečenemu vrv, reševalno žogo, obroč ali pa si pomagamo z veslom, desko ipd. in ponesrečenca potegnemo na suho.
Če ugotovimo, da reševanje z brega ni mogoče, se odločimo za neposredno osebno reševanje. Pri osebnem reševanju sodeluje en, dva, trije ali celo več reševalcev. V primeru osebnega reševanja najprej slečemo obleko in se sezujemo. Ogledamo si obrežje in določimo smer reševanja, nato zaplavamo in nenehno opazujemo, kje je ponesrečenec. Če je mogoče, rešujemo v dvoje (lažje in varneje).
Reševalni prijemi pri reševanju iz vode
· Reševalni prijem (ko je utapljajoči se še razsoden, upošteva navodila ali je nezavesten).
· Vklenitveni prijem (ko je utapljajoči se že nerazsoden, ne uboga naših navodil, se upira ipd.).
· Obrambni prijem (ko je reševalec v nevarnosti, pri čemer se trudimo izogniti resnim poškodbam utapljajočega se).
Prijemi
· Nizki prijem: reševalec prime utapljajočega se za komolca, ju tišči skupaj in k sebi.
· Mornarski prijem: reševalec pri dviganju iz globine za hrbtom prime utapljajočega se pod eno roko za nadlaht druge roke in ga dvigne nad gladino vode ter ga z bočnim plavanjem vleče do obale.
· Vklenitveni prijem pod hrbtom: reševalec pri dviganju iz globine za hrbtom prime utapljajočega se z eno roko za zapestje in mu jo zvije za hrbtom, z drugo roko pa prime za brado ter ga s hrbtnim plavanjem samo z nogami dvigne na površino vode in vleče do obale.
· Prijem pod roko preko prsnega koša za drugo nadlaht: reševalec prime utapljajočega se pod eno roko preko prsnega koša za nadlaht druge roke in ga bočno potiska do obale.
Uporaba obrambnih prijemov, ko je reševalec v nevarnosti:
· če nas utapljajoči se prime za zapestja: močno sunemo navzgor in se mu upremo v prsa;
· od zadaj okoli vratu: zvijemo prst in se z enkratnim sunkom odrinemo navzdol;od spredaj za vrat: sunemo v bedra ali pod nos.
PRAVILO: Vedno z obrambnega v vklenitveni položaj!
Poškodba hrbtenice je pri reševanju utapljajočih se velik dodaten problem in zahteva previdno in pravilno ukrepanje, saj so posledice neprofesionalnih postopkov lahko usodne.
Če obstaja sum na poškodbo hrbtenice, postopaj tako, da čim bolj preprečiš premikanje hrbtenice (še posebej vrata)!
Na poškodbo hrbtenice posumimo pri padcu ali skoku z višine, večjih udarcih v hrbet, pri poškodbah glave in obraza ter pri poškodbah pri hitrih vodnih športih. Največji problem so nezavestni utapljajoči se. Če vzrok utapljanja ni jasen, moramo postopati tako, kot da je hrbtenica poškodovana.
Znaki poškodbe hrbtenice so:
· oteklina ali deformacija na delu hrbtenice;
· bolečine v vratu ali hrbtu;
· bolečine ob dotiku poškodovanega dela hrbtenice;
· mravljinci, izguba občutka ali moči v udih oz. pod mestom poškodbe;
· težave pri dihanju, nehotno uriniranje (glej poglavje 20).
Pri reševanju iz vode pri poškodbi hrbtenice upoštevamo nekatere posebnosti, s čimer skušamo preprečiti dodatne poškodbe in dodatno invalidnost poškodovanega:
· čim manj premikamo poškodovanega, če smo sami, ga izvlečemo iz vode skrajno obzirno v primerih, ko je to nujno potrebno (nevarnost podhladitve, potreba po oživljanju, krvaveče rane), sicer poškodovanega izvlečemo do plitvine in počakamo na dodatno pomoč;
· če je le mogoče, rešujeta 2 reševalca z desko dura (glej spodaj) – eden skrbi za izvlek, drugi za prosto dihalno pot in fiksiranje glave; če deske dura ni, ga izjemoma izvlečemo na kopno;
· prosto dihalno pot vzpostavimo s prilagojenim manevrom (glej poglavje 6);
· vratno opornico namestimo in imobilizacijske pasove učvrstimo šele v plitvini oz. na obrežju;
· dokončno imobilizacijo in preprečevanje podhladitve opravimo na kopnem;
· premestitev na trdo ravno podlago (če prej ni že na deski dura) izvajajo najmanj 4 osebe.
Slika 3
Na poškodbo hrbtenice posumimo pri padcu ali skoku z višine in zahteva pravilno ukrepanje.
Naši postopki naj bodo skladni z algoritmom temeljnih postopkov oživljanja (glej poglavje 6), ki jih izvajamo do prihoda medicinske ekipe. Pri oživljanju utopljenca je nekaj posebnosti, ki jih je potrebno upoštevati:
· če sumimo na poškodbo hrbtenice, prosto dihalno pot vzpostavimo s trojnim manevrom in preprečujmo velike premike telesa – imobilizacija;
· temeljne postopke oživljanja izvajajmo 1 minuto, nato kličimo 112 za pomoč (če seveda ni drugih oseb v bližini) in kasneje nadaljujemo z oživljanjem;
· zunanja masaža srca je možna le na kopnem;
· umetno dihanje se izvaja le izjemoma v vodi;
· pred oživljanjem ne odstranjujemo vode iz dihal in želodca (Heimlichov manever ni dovoljen), očistimo le ustno votlino.
Primer 5
22-letni fant je pri skoku v vodo z glavo udaril ob kamen na dnu. Pri tem mu je zvrnilo glavo in ga močno zabolelo v vratnem predelu hrbtenice. Zaradi močnih bolečin je bilo plavanje zelo oteženo, zato je poklical na pomoč. Fanta so opazili bližnji plavalci in na pomoč poklicali reševalca iz vode. Reševalec iz vode je poškodovanca ob pomoči dveh plavalcev ustrezno imobiliziral na deski dura in ga izvlekel iz vode. Fant je tožil za bolečinami v vratni hrbtenici z mravljinčenjem v obeh zgornjih udih. Lokalno je bila prisotna oteklina na vratu z močno bolečnostjo. Odpeljan je bil v bližnjo bolnišnico, kjer so ugotovili, da je imel močan preteg vratne hrbtenice brez poškodb na skeletu. Po nekaj dneh se je oteklina zmanjšala, mravljinci pa izzveneli.
Priporočena oprema za nudenje prve pomoči na kopališčih
Ob obilici razpoložljivih sredstev na trgu je smiselno priporočilo za nakup pripomočkov, ki bodo učinkoviti in ustrezni. Oprema, ki jo priporočamo, je plod dolgoletnih operativnih izkušenj na terenu. Priporočljivo je, da bi bila tako opremljena vsa kopališča v Sloveniji.
Splošni pripomočki za nudenje prve pomoči
Sanitetno-obvezilni material:
· prvi povoj,
· bombažni krep povoj (različne velikosti),
· trebušni prvi povoj (tip IV),
· trikotne rute,
· fiksirna mrežica različnih velikosti,
· hidrofilna sterilna gaza (0,2–0,8 m),
· set za preveze (sterilni s plastično pinceto),
· pritrdilni medicinski trak (5 m x 5 cm),
· opeklinska kompresa – Brullstop Burnshield (različne velikosti),
· astronavtska folija za celo telo (240 x 120 cm),
· mikroporozni obliži – različne velikosti,
· navadni obliži – različne velikosti,
· vata.
Zaščitna sredstva:
· rokavice za enkratno uporabo,
· vrečka za kužne odpadke (rumena barva).
Ostali pripomočki:
· termometer,
· škarje z zaščiteno konico,
· navadne škarje,
· pinceta – anatomska,
· infuzijska tekočina (0.9 % NaCl) 500 ml za izpiranje.
Specialna sredstva za nudenje prve pomoči
Pod nazivom »specialna sredstva za nudenje prve pomoči« se smatra oprema, ki je namenjena izobraženim laikom za izvajanje prve pomoči. Sem prištevamo tehnične pripomočke za oživljanje in pripomočke za imobilizacijo.
Pripomočki za oživljanje
Osnovni ukrepi pri oživljanju so sprostitev in očiščenje dihalne poti, zaščita dihalne poti, izvajanje umetnega dihanja in zunanje masaže srca.
· Ustno-žrelni tubus (airway, mea tubus, orofaringealni tubus)
· Mehanska črpalka za čiščenje zgornjih dihalnih poti – aspirator
· Žepna dihalna maska
· Samoraztezni dihalni balon (AMBU)
· Zdravljenje s kisikom
· Avtomatski zunanji defibrilator
Imobilizacija in pripomočki za imobilizacijo
Reševalec iz vode mora biti seznanjen in se uriti z različnimi sredstvi in metodami za imobilizacijo. Poznamo različne vratne opornice, vakuumsko blazino, zajemalna nosila, desko za imobilizacijo otrok, imobilizacijski steznik, vakuumske opornice za ude, za reševanje ponesrečencev iz vode pa posebno desko za imobilizacijo. Starejši, bolj preprosti, a še vedno uporabni pripomočki za imobilizacijo udov so Cramerjeve in Boehlerjeve žične opornice, še zlasti kadar je število poškodovancev večje in nam oprema, ki jo uporabljamo v normalnih pogojih dela, ne zadošča (glej poglavje 34).
Za imobilizacijo vratne hrbtenice uporabljamo različne trde ovratnice, ki pa samostojno ne nudijo zadostne imobilizacije vratne hrbtenice. Dokler poškodovančeve glave dokončno ne imobiliziramo na nosila, ne smemo opustiti ročne imobilizacije. Pravilno postavljena trda vratna opornica zmanjša gibljivost vratu v smeri upogiba za okoli 75 %, ostale gibe pa omeji za okoli 50 %. Ko glavo dodatno imobiliziramo, se gibljivost zmanjša za 95 %.
· Vakuumska blazina
Namenjena je imobilizaciji celega telesa. V njej se nahajajo zrnca iz umetne mase (stiropor, plastika ipd. Ko iz blazine izčrpamo zrak, ta otrdi, pri tem pa se zrnca razporedijo tako, da se blazina prilagodi obliki telesa poškodovanca. Nastane nekakšno korito. Vakuumska blazina je posebej primerna za prevoz poškodovanca. Za prenos sta potrebna vsaj dva reševalca.
Imobilizaciji otroka je namenjena posebej prilagojena deska za imobilizacijo poškodovanih otrok (Pedi - Pac). Tudi ta pripomoček je namenjen imobilizaciji celega telesa. Namenjena je imobilizaciji otrok, starih do 10 let in težkih do 40 kg. Otroku najprej namestimo vratno opornico. Nato ga s pasovi (prilagodljivi) pritrdimo na desko, pritrditvi glave pa služita posebna trakova, ki ju namestimo preko čela in brade.
· Vakuumske opornice za ude
Uporabljamo jih za imobilizacijo zgornjih in spodnjih udov. Princip zgradbe in delovanja teh opornic je enak kot pri vakuumski blazini.
· Deska za imobilizacijo
Reševanju ponesrečencev iz vode je namenjena deska za imobilizacijo dura. Izdelana je iz umetnega materiala, katerega lastnost je dobra plovnost. Ponesrečencu najprej podstavimo desko. Učvrstitev s pasovi in nameščanje vratne opornice izvajamo šele, ko pridemo v plitvo vodo, do višine prsi. Omenjeni vrstni red je potreben zaradi nevarnosti, da bi desko s pacientom prevrnili pri dokončni oskrbi v globoki vodi. Glavo pritrdimo s posebno »čepico«. Za prevoz v bolnišnico lahko poškodovanca pustimo na deski.
Osnovni namen je zmanjšati možnosti za povzročitev in/ali poslabšanje poškodb med reševanjem in med prevozom v ustrezno ustanovo. Za varno delo so potrebni štirje reševalci, ni primerna za deroče vode, pač pa za uporabo v gasilski službi (potapljači), ob bazenih in na urejenih kopališčih za reševanje iz vode, pri skokih in padcih v vodo, ko pričakujemo poškodbe.
Slika 4
Deska za imobilizacijo.
Zagotavljanje varnosti pred utopitvijo in poškodbami
Na podlagi opazovanj dogajanj na rekah lahko trdimo, da človeška domišljija ne pozna meja. Z vidika varnosti so nevarne različne rekreacijske dejavnosti, kot so splavarjenje (rafting), plezanje v kanjonih z vrvno tehniko in spuščanje po brzicah (kanjoning), spuščanje po brzicah s pomočjo deske (hidrospid), skakanje z elastiko (bungee jumping). Zakonodaja je na tem področju nepopolna oz. je sploh ni, zato teh dejavnosti ni moč prepovedati. Z zakonom bi bilo treba določiti pogoje, ki jih morajo izpolnjevati odgovorni (klubi) pri organiziranju in izvedbi tovrstnih dejavnosti na podlagi dovoljenj pristojnih občinskih organov.
Potrebna bi bila pravila ravnanja na in ob rekah, jezerih, postaviti bi morali časovne in prostorske omejitve ipd.
Bazenov, ki jih imajo ljudje na domačem vrtu, je pri nas vse več. Ti so nevarni predvsem za otroke, ki lahko med igro padejo v vodo. Prav tako pa starši pustijo otroke, da se kopajo brez nadzora. Zato je za preprečevanje utopitev, poškodb in ostalih neprijetnosti v zvezi z vodnimi objekti priporočeno zagotavljanje in upoštevanje naslednjih ukrepov:
· Nikoli ne smemo pustiti svojih otrok samih v kopalni kadi ali bazenu.
· Glavni vzrok za opustitev stalnega nadzora so telefonski pogovori odraslih. Če že moramo zapustiti bazen, moramo odpeljati otroka s seboj.
· Otroci oz. neplavalci ne smejo nikoli ostati v vodi ali čolnu sami brez nadzora staršev, pa četudi imajo na sebi rokavčke, obroče ali kakšne druge pripomočke. Noben pripomoček ni popolnoma varen in že trenutek brez nadzora lahko povzroči nevarnost utopitve za neplavalca.
· Odgovornost za varnost otrok je naloga odraslih. Te naloge ne zaupajmo starejšim otrokom. Zanje je to prevelika odgovornost. Mnogo otrok se utopi ob navzočnosti starejših bratov ali sester.
· Smiselna je udeležba na plavalnih tečajih, ki so namenjeni začetnikom, slabšim plavalcem, ter učenju prve pomoči pri utopitvah.
· Izbrati moramo plavalni tečaj na katerem se bo naš otrok naučil, kako ravnati pri igri v vodi ali ob njej, kajti znanje plavanja je osnovni pogoj varnosti v vodi. Voda ni razvedrilo ali varen kraj za igranje, če otrok ne zna plavati.
· Prepričati se moramo, ali se bo otrok poleg plavanja naučil hrbtno lebdeti v vodi, počivati in pravilno dihati ter plavati pri valovanju vode. Znanje teh veščin je zelo pomembno za varnost otroka v vodi.
Napredek v znanju plavanja v zadnjih štirih letih kaže na večletno sistematično delo in izvajanje projekta »Odpravljanje plavalne nepismenosti učencev v višjih razredih osnovnih šol v Sloveniji«.
Utopitvam se najlažje izognemo če upoštevamo naslednja navodila:
· Kopajmo se le na urejenih kopališčih, ki morajo po zakonu imeti vso potrebno opremo za reševanje iz vode, predvsem pa usposobljenega reševalca iz vode. Kopališča morajo biti tudi primerno označena z napisi o primerno globoki vodi za neplavalce oz. plavalce.
· Zlasti na začetku postopno povečujemo razdalje, ki jih želimo preplavati glede na znanje plavanja (najboljše je plavanje s pravilnim izdihovanjem v vodo). Ko plavamo od obale na odprto morje, je potrebno upoštevati tudi pot nazaj.
· Zelo pomembno je, da vsaj dve uri pred plavanjem ne jemo in ne skočimo v vodo potem, ko smo se dlje časa sončili in s tem pregreli telo. V takem primeru je najbolje, da gremo v vodo postopno. Prav tako ne hodimo v vodo, ko smo pod vplivom alkohola.
· V rekah upoštevajmo moč vodnega toka. Plavajmo bolj ob robu reke, da ne pridemo v najmočnejši tok, ki je ponavadi na sredini reke. Če pa že pridemo v močan tok, plavajmo z njim in poskušajmo postopno priplavati do obrežja, kjer je tok manj močan.
· V primeru neviht ali grozečih neurij čimprej zapustimo vodo, ki lahko v trenutku postane zelo valovita, razburkana in nevarna.
· Pri skokih posebej na glavo pazimo, da pred skokom pogledamo, kam bomo skočili (pri tem upoštevamo tudi plimo in oseko na morju ter valovanje) in ali ni slučajno na mestu, kjer skačemo, kakšen plavalec. Zelo pomembno je, da je pri skoku glava varno zaščitena med rokama in da skačemo iztegnjeni.
Zakon o varstvu pred utopitvami
Zakon o varstvu pred utopitvami obsega načrtovanje, organiziranje, izvajanje, nadzor ter financiranje ukrepov in dejavnosti za varstvo pred utopitvami. V pristojnosti države je predpisovanje splošnih ukrepov in pogojev za načrtovanje, organiziranje, izvajanje in usposabljanje na področju varstva pred utopitvami ter izvajanje nadzora ukrepov za varstvo pred utopitvami. V pristojnosti lokalnih skupnosti je predpisovanje posebnih ukrepov za varstvo pred utopitvami, načrtovanje, organiziranje, izvajanje ter sofinanciranje ukrepov za varstvo pred utopitvami.
Država in lokalne skupnosti so dolžne spodbujati izvajanje ukrepov in dejavnosti za preprečevanje in zmanjševanje možnosti utopitev. Lastnik ali drug upravičenec vodnega zemljišča oz. imetnik vodne pravice mora zagotoviti pogoje za preprečevanje oz. zmanjševanje utopitev ter pogoje za reševanje iz vode.
Organizacije, ki se ukvarjajo s športnimi dejavnostmi ter organizatorji dejavnosti in prireditev na vodi, v vodi in ob vodi morajo upoštevati naslednje ukrepe za varstvo pred utopitvami:
· da je pri organiziranih športnih dejavnostih in dejavnostih ob prostem času ter prireditvah prisotno predpisano število reševalcev iz vode;
· da je zagotovljena predpisana oprema in sredstva, ki morajo biti v brezhibnem stanju, uporabniki pa seznanjeni z osnovami uporabe;
· da se športne dejavnosti in prireditve izvajajo samo na krajih in pod pogoji, ki jih določi pristojni upravni organ, na morju pa Uprava republike Slovenije za pomorstvo.
Prebivalci se usposabljajo za varstvo pred utopitvami v osnovnih in srednjih šolah ter na prostovoljnih oblikah usposabljanja, ki jih organizirajo država, lokalne skupnosti, društva, športne organizacije in lastniki oz. upravljalci kopališč. Osnovne in srednje šole morajo v okviru izobraževanja vsem učencem zagotoviti možnost, da se naučijo plavati. Člani in pripadniki gasilskih, potapljaških, tehnično reševalnih in drugih enot Civilne zaščite, ki so namenjene zaščiti ob poplavah in drugih nesrečah na vodi, morajo biti usposobljeni za reševanje iz vode.
Literatura
1. Derganc M. Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 1994.
2. Posavec A. Poškodbe hrbtenice. V: Crnič I, Pirjevec I, ur. Politravma v predbolnišničnem in bolnišničnem okolju; 2001 Nov 23–24; Debeli Rtič. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija zdravstvenih tehnikov in medicinskih sester – reševalcev; 2001. p. 76–92.
3. Kalinšek I. Nujna medicinska pomoč. Ljubljana: Cankarjeva založba; 1987.
4. Kastelic S. Prva pomoč - zborniki. Ljubljana: Zavod za farmacijo in preizkušanje zdravil, 1997.
5. Kovačič A. Prva pomoč: Priročnik za bolničarje. Rdeči križ Slovenije; 1999.
6. Webb M, Scott R. Prva pomoč. Ljubljana: Državna založba Slovenije; 1998.
7. Schou J. Prehospital Emergency Medicine: Second Edition. Germany; 1997.
8. Wyatt JP, Illingworth RN, Clancy MJ, et al. Oxford Handbook Of Accident And Emergency Medicine. New York: Oxford University Press Inc; 1999.
9. Jerry Nolan, et al. Advanced Life Support Course: Provider Manual, 4th Edition. London: Resuscitation Council; 2000.
10. Richard VA, et al. Emergency Medicine: The Core Corriculum. Philadelphia; 1998.
11. Leo B. European Resuscitation Council Guidelines For Resuscitation. European Resuscitation Council, May 1; 1998.
12. Pravilnik o reševalcih iz vode - Uradni list RS, št.44-2544/2001 (stran 4982).
13. Zakon o varstvu pred utopitvami (ZVU) - Uradni list RS, št.44-2065/2000 (stran 593).
14. Pravilnik o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode – Uradni list RS, št.70/2003 (stran 10820–2).
15. Piek J, Gentleman D. PACT Module 1: Neurotrauma. A ESCIM Multidisciplinary Education Programme, Distance Learning Course for Intensive Care Training, ESCIM- Task Force on Educational Issues in Intensive Care Medicine and Centre for Medical Education University of Dundee, Scotland; 2000: 1–27.
16. Nardi G, Di Bartolomeo S, Oakley P: Patients With Multiple Trauma Including Head Injuries. In: Soreide E, Grande CM, eds. Prehospital Trauma Care. New York- Basel: Marcel Dekker Inc; 2001. p. 381–402.