Obvezovanje
Obvezovanje je ena pomembnejših veščin, s katero se reševalec pri prvi pomoči pogosto sreča. Na prvi pogled gre za enostavno, v praksi pa za neizkušenega reševalca lahko dokaj zapleteno početje, katerega razultat je lahko slaba, neprimerna ali celo škodljiva obveza. Za ustrezno obvezovanje na kraju nesreče mora reševalec znati odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj:
· Kdaj in zakaj obvezujemo?
· S čim obvezujemo?
· Kako obvezujemo in na kaj moramo biti pri tem posebej pozorni?
V primeru večjega števila poškodovancev ali poškodb pri posamezniku je pomembna tudi dobra triaža in s tem ustrezni vrstni red oskrbe poškodb (glej poglavje 3).
Kdaj obvezujemo
Z obvezovanjem zaustavimo krvavitve in oskrbimo rane, predel imobiliziramo in omejimo nastanek otekline.
Rane: Rana je vsaka prekinitev kože ali sluznice in lahko zajema povrhnja in globoka telesna tkiva. Rane so nevarne predvsem zaradi okužbe ali krvavitve. Obveza je umetna pregrada med rano in zunanjim okoljem, s čimer se preprečuje okužba. Z obvezo zaustavimo tudi krvavitev iz rane (Slika 1A).
Imobilizacija: S pomočjo obvezovalnih materialov učvrstimo poškodovane dele telesa ob trup, zdrav ud ali na opornice v najugodnejšem položaju. Omogočimo tudi dvigovanje in nošenje poškodovanega uda (Slika 1B).
Preprečevanje pretiranega otekanja: Oteklina je naravna posledica poškodbe. Nastane zaradi poškodb ožilja neposredno ob dogodku in vnetnega odgovora organizma na poškodbo. Pri vnetnem odgovoru se poveča pritok krvi v poškodovano tkivo zaradi razširitve žilne svetline (vazodilatacije). Poveča tudi prepustnost kapilar in s tem izločanje tekočine, bogate z imunskimi celicami in molekulami v zunajžilni prostor. Oboje prispeva k pojavu vseh značilnih znakov vnetja: oteklina, bolečina, topla in pordela koža. Vnetje je pomembno, saj v osnovi zagotavlja celjenje in ščiti pred okužbo, pogosto pa je pretirano, škodljivo in čas zdravljenja celo podaljša. Izločene aktivne sestavine nakopičenih imunskih celic lahko dodatno poškodujejo tkivo, visok tkivni tlak zaradi pretirane otekline pa ovira prekrvitev. S pravilnimi postopki, kot so počitek, hlajenje, povijanje in dvig poškodovanega dela telesa lahko učinkovito vplivamo na izraženost vnetnih znakov – predvsem bolečine in otekanja ter prispevamo k zgodnejšemu okrevanju (Slika 1C).
Slika 1
Obvezovanje:
A – obveza rane;
B – imobiliziranje z obvezilnim materialom;
C – preprečevanje pretiranega otekanja (povijanje, dvig poškodovanega uda, hlajenje, počitek).
Obvezovalni material
Na trgu je danes velika ponudba obvezovalnih materialov. Mnogi so namenjeni določenim poškodbam in boleznim ter prilagojeni zgolj posameznim delom telesa. Pri prvi pomoči raje uporabljamo obvezilni material, ki omogoča enostavno uporabo za najrazličnejše vrste poškodb. S tem so osnove obvezovanja lažje predstavljive in obvladljive za širši krog, hkrati pa lahko s sorazmerno majhno količino materiala oskrbimo različne poškodbe.
V vsako torbico prve pomoči, tako laične kakor tudi bolj strokovne, spadajo trikotne rute, povoji in sterilne gaze oziroma njeni sodobni nadomestki.
Sterilne gaze uporabljamo za prekrivanje ran, s čimer skušamo rane zaščititi pred dodatnim vnosom bakterij iz okolja in hkrati zaustavimo morebitno krvavitev. Gaze so tkane iz bombažne niti. V zadnjih letih gazo iz uporabe vse bolj izpodrivajo obvezila iz netkane vlaknovine, ki so koži in rani prijaznejša in vpojnejša. Odstranjevanje takšnih obvez je praviloma manj boleče, ker niso iz niti, pa te ne odpadajo in ne ostajajo v rani (Slika 2A).
Obvezila na mestu zadržimo in učvrstimo s pomočjo povoja ali trikotne rute.
Ob nameščanju moramo upoštevati napotke, ki veljajo za nameščanje sterilnih obvezil (Slika 2B–D):
Slika 2
A – Sterilne komprese; sodobni nadomestek za gazo (netkana vlaknovina).
B – Odpiranje sterilnega obvezila.
C – Pravilno držanje obvezila pri nameščanju.
D – Pritrjevanje obvezila s povojem.
· Po možnosti delamo z umitimi, razkuženimi rokami, priporočena je uporaba zaščitnih rokavic.
· Sterilnega dela se ob nameščanju obveze z rokami ne dotikamo. Ponavadi ga prijemamo le na skrajnem robu.
· Obveza mora biti ustrezno velika, tako da sega čez robove rane.
· Nameščene sterilne obveze ne prestavljamo, saj s tem iz neposredne okolice (s kože) v rano vnašamo klice. Če pa nam obveza pri obvezovanju zdrsne, jo moramo zamenjati.
Če kri prepoji prvo prevezo, le-te ne menjamo, temveč preko nje namestimo dodatno obvezo. Če sta prepojeni obe obvezi, je ustreznost namestitve in zaustavitev krvavitve vprašljiva. Nadaljnje dodajanje vpojnih prevez bi vodilo zgolj v nadaljnjo izgubo krvi, zato je potrebno obvezi sneti in namestiti novo obvezo – in to tako, da bo zagotavljala dobro kontrolo krvavitve!
Povoj je navit tkaninast trak, ki ima glavo in rep. Poznamo več vrst povojev, ki se razlikujejo po raztegljivosti in trdnosti. V prvi pomoči se običajno uporabljajo krep povoji, ki so napravljeni iz raztegljive tkanine (bombaž). Raztegljivost krep povoja do 130 % omogoča dobro prilagajanje obliki telesa, robovi povoja kože ne žulijo, izredno pomembna pa je predvsem v primeru naknadnega otekanja poškodovanega uda. V tem primeru raztegljivost povoja do neke mere prepreči zažetje uda in s tem motnje krvnega obtoka. Uporabljamo različne širine povojev glede na mesto obveze, večinoma širin 6 cm (prsti, roka, stopalo, glava), 8 cm (podlaket, nadlaket, golen) in 10 cm (trup in stegno) (Slika 3A).
Povoje največkrat uporabljamo za obveze ran, ki jih prej prekrijemo s sterilno gazo. V ta namen je pri prvi pomoči najbolj uporaben in preizkušen prvi povoj. Prvi povoj je sestavljen iz ene ali dveh sterilnih obvezilnih blazinic (sterilna gaza in vata), pritrjenih na povoj, ki je zvit v dve glavi – eno kratko in drugo dolgo. Omogoča enostavnejše in hitrejše nameščanje obveze. Ostale povoje redkeje uporabljamo. Kalikojev povoj je tog in čvrstejši od krep povoja in primeren predvsem za pritrjevanje opornic. Elastični povoj ima vtkane gumijaste niti in je zelo primeren za kompresijsko zdravljenje. Različni mavčevi povoji so namenjeni izdelavi togega, poltogega mavca ali opornice za imobilizacijo.
S povoji preprečujemo tudi otekanje poškodovanega uda. Podobno kot trikotne rute jih uporabimo pri imobiliziranju.
Trikotna ruta je med vsemi obvezili najvažnejša, najbolj vsestranska in hkrati enostavna za uporabo. Napravljena je iz mehkega, lahkega, a močnega blaga in je standardnih mer (osnovnica 134 cm, stranici 95 cm) (Slika 3B).
Slika 3
A – Povoji različnih širin.
B – Trikotna ruta; vsestransko in enostavno uporabno obvezilno sredstvo.
Najpogosteje nam ruta služi za dviganje oz. nošenje poškodovane roke – t. i. ruta pestovalnica (Slika 4A–C).
S trikotno ruto lahko hitro in enostavno obvežemo praktično vse dele telesa. Rane pred tem prekrijemo s sterilno gazo.
Ozko zložena ruta je pripravna vez pri imobilizaciji poškodovanih delov telesa ob zdrave dele ali ob opornico.
Slika 4
Ruta pestovalnica:
A – Ruto nastavite med telo in poškodovano roko tako, da je daljša stranica nameščena vzdolž telesa, vrh trikotnika pa je obrnjen proti komolcu poškodovane roke.
B – Ruto nato prepognemo preko roke in krajca zavežemo za vratom.
C – Prosti vrh rute za komolcem pritrdimo s sponko.
Drugi materiali
Pri prvi pomoči lahko posežemo tudi po drugih obvezilnih materialih, ki niso vedno dosegljivi v torbici prve pomoči. Dostopni so v lekarnah in raznih specializiranih trgovinah.
Obliži in lepilni trakovi
Obliži so primerni za oskrbo manjših ran, pogosto jih uporabljamo ob poškodbah prstov. So različno oblikovani, da se prilegajo na določene dele telesa. Lepilni trakovi se uporabljajo za pritrjevanje gaze na rano.
Obvezilna sredstva za oskrbo opeklin
Vzdržujejo opeklinski rani primerno okolje, so neadhezivne (glej poglavje 25).
Sodobne obloge za rane
So sterilne obloge, narejene iz materialov, ki rani nudijo optimalnejše pogoje za celjenje kakor običajne obloge iz gaze (Slika 5A). Pomembne lastnosti sodobnih oblog:
· podpirajo in pospešujejo naravne procese celjenja;
· vzdržujejo vlažno okolje in primerno temperaturo rane;
· na rani ne puščajo ostankov;
· so neadhezivne, zato preveze niso boleče in ne povzročajo poškodb novonastalega tkiva;
· ne povzročajo maceracije kože v okolici rane;
· so hipoalergene;
· so dobro vpojne in polprepustne (prepuščajo pline, ne prepuščajo tekočin, izločkov in bakterij).
Trg je danes preplavljen s številnimi sodobnimi oblogami raznih proizvajalcev, razdelimo jih na:
· alginate,
· hidrogele,
· hidrokapilarne obloge,
· kolagene,
· nelepljive kontaktne mrežice,
· obloge z dodatki,
· obloge z mehkim silikonom,
· poliuretanske pene,
· poliuretanske filme,
· resorbtivne terapevtske obloge.
Večina sodobnih oblog se uporablja za oskrbo kroničnih ran ali kot obloga za dokončno oskrbo akutne rane. S svojimi lastnostmi v nasprotju z gazo, ki pogosto zahteva dnevne preveze, omogočajo preveze na več dni, kar je pomembno za celjenje rane, ki mora potekati čim bolj nemoteno. Obloge se razlikujejo po izraženosti prej naštetih lastnosti, zato jih uporabljamo v skladu z lastnostmi določene rane (okužena, secernirajoča, suha ipd.).
Slika 5
A – Sodobne obloge za rane.
B – Hladilni pripomočki; vrečke, polnjene z gelom, ali vrečke ledu v kombinaciji s tkanino.
V prvi pomoči je uporabnost večine takšnih oblog manj smiselna, saj oskrba ran na terenu običajno ni dokončna. Izjema so manjše ranice, predvsem odrgnine, za oskrbo katerih so na voljo namensko tanjše, samoadhezivne hidrokoloidne in poliuretanske obloge.
Elastične mrežice
Primerne so za pritrditev gaze na rano, so udobne, praktične in različnih velikosti (za različne dele telesa).
Hladilne obveze
V to skupino lahko uvrstimo hladne obkladke, vrečke ledu in specialne hladilne vrečke, polnjene z gelom (Slika 5B). Hlajenje poškodbe je poleg privzdigovanja in povijanja poškodovanega dela telesa najpomembnejše, kar lahko storimo za omejitev otekanja in bolečine. Pri hlajenju z mrzlimi obkladki je potrebno obkladek namočiti v mrzli vodi vsakih 3–5 minut, da ostane hladen. Poškodbo hladimo vsaj 20 minut. Pri hlajenju z ledom oz. ledenimi hladilnimi vrečkami je pomembno, da zaradi možnega nastanka ozeblin preprečimo neposreden stik ledu s kožo, najbolje tako, da led zavijemo v tkanino ali damo v lonček. Poškodbo hladimo 10–15 minut oziroma do nastanka rdečine. Hlajenje lahko ponavljamo na 2–3 ure.
Pri izbiri obvezilnih sredstev velja poudariti tudi iznajdljivost. Na žalost je pogosto tako, da v primeru nezgode pri sebi nimamo materiala za ustrezno nudenje prve pomoči. To nikakor ne sme biti ovira, da nujnih postopkov pomoči ne bi izvajali. Dober primer za to je zaustavitev krvavitve, ki je nujna, četudi z uporabo nesterilnega materiala (kos obleke, papirnate brisače ipd.). Takšno ravnanje je le majhno tveganje za poškodovanca v primerjavi z izkrvavitvijo, ki bi sledila, če ne bi ničesar ukrenili. Zloženi kosi oblačil so prav tako dobro nadomestilo za trikotne rute in povoje pri imobiliziranju.
Improviziranju se lahko izognemo s tem, da vnaprej mislimo na možnost poškodbe in se ob različnih dejavnostih (npr. planinarjenje) oskrbimo vsaj z osnovno obvezilno opremo. Ne pozabimo, da je del obvezne opreme vsakega motornega vozila tudi torbica prve pomoči z osnovnimi obvezili, ki ni namenjena policijski kontroli, temveč uporabi v primeru poškodbe.
Splošna pravila obvezovanja
Vsaka obveza mora biti v prvi vrsti nameščena tako, da dobro služi svojemu namenu, ali kot zaščita pred okužbo ali krvavitvijo ali kot imobilizacijsko sredstvo. Obveza bo služila namenu le, če bo nameščena ustrezno čvrsto. Ohlapne obveze, ki že ob premikanju poškodovanca popustijo, so pogosta napaka neizkušenih reševalcev. Obveza pa ne sme biti pretesna in s tem ovirati krvnega obtoka oziroma povzročati nelagodja. Krvni obtok vedno preverimo takoj po končanem obvezovanju, nato pa vsakih 10 minut. Sprva ustrezna obveza lahko zaradi otekanja poškodovanega uda kmalu postane pretesna. Iz istega razloga velja previdnost tudi pri nameščanju samolepljivih obvez (obliži, samolepilni trakovi), ki nikoli ne smejo zajeti celotnega obsega uda ali prsta. Znaki oviranega krvnega obtoka so pomodrela ali bleda in hladna koža, občutek mravljinčenja, otrplost in slabša gibljivost. Preverjanje kapilarnega povratka je ena izmed možnosti za oceno oviranega krvnega obtoka udov: kožo (lahko tudi noht) stisnemo, tako da pobledi. Ko sprostimo pritisk, se koža in obnohtje ponovno primerno obarvata. Če se ne, je obveza pretesna in jo je potrebno zrahljati (Slika 6A). Zaradi nadzorovanja krvnega obtoka pri prevezah običajno puščamo prste odkrite. Pred obvezovanjem udov je nujno odstraniti nakit, zlasti prstane (Slika 6B). Ti lahko ob otekanju poškodovanega uda z zažetjem resno ovirajo krvni obtok.
Slika 6
A – Preverjanje kapilarnega povratka za oceno oviranosti pretoka v udih po namestitvi obveze.
B – Pred obvezovanjem odstranimo prstane.
Nenazadnje velja tako kakor pri ostalih ukrepih prve pomoči tudi pri obvezovanju poudariti skrb za lastno varnost. Pri oskrbi ran pridemo v stik s krvjo poškodovanca, ki je lahko vir prenosa okužbe, zato se priporoča ustrezna zaščita – predvsem rokavice za enkratno uporabo.
Povijanje s povoji
Prvi povoj je spravljen v sterilnem ovoju, ki ga odpremo tik pred uporabo (Slika 7A). Ko je povoj odprt, primemo z obema rokama glavi povoja in ga raztegnemo (Slika 7B). Sterilno gazo položimo preko rane. S krajšim koncem povoja (manjša glava) napravimo zavoj, s čimer gazo zasilno pritrdimo, preostanek krajšega konca pa pustimo viseti. Nato nadaljujemo povijanje z daljšim koncem povoja in na koncu zavežemo oba konca povoja (Slika 7C, D).
Slika 7
Povijanje s prvim povojem.
Navadni povoj pri povijanju držimo tako, da je glava povoja obrnjena navzgor. Rep povoja postavimo na začetku povijanja nekoliko poševno, tako da ga po začetnem krožnem zavoju lahko zavihamo čezenj in pritrdimo z nadaljnjim zavojem. Povijati pričnemo s krožnim zavojem ter nato najpogosteje nadaljujemo z vijakastimi zavoji ali z zavoji v obliki osmice, pri tem praviloma vsak naslednji zavoj prekriva prejšnjega za dve tretjini širine (Slika 8A–C).
Slika 8
A – Povoj držimo z glavo navzgor, rep postavimo nekoliko poševno.
B – Rep zavihamo čez prvi krožni zavoj in ga prekrijemo z naslednjim zavojem.
C – Nadaljujemo s povijanjem.
D, E, F – zaključek povijanja.
Vijakasti zavoj navadno uporabljamo predvsem pri povijanju udov med sosednjima sklepoma (Slika 8).
Zavoje v obliki osmice uporabljamo, kadar obveza premošča sklep, pri povijanju napravimo eno zanko nad in drugo pod sklepom. Če se osmice križajo na upogibni strani sklepa, nastane želvasta (Slika 12), če se križajo na iztezni, pa klasasta obveza (Slika 9–11).
Povijanje končamo na različne načine:
· pritrjevanje konca povoja s sponko ali lepilnimi trakovi,
· konec povoja razcepimo in konca zavežemo okrog uda,
· zadnji del povoja razvijemo in prepognemo na sredini v dolžini približno 50 cm in ga nato okoli uda zvežemo s prostim koncem povoja (Slika 8D–F),
· konec povoja zataknemo pod prejšnje zavoje.
Ne pozabimo na preverjanje prekrvitve povitega uda!
Nekatere pogostejše obveze
Klasasta obveza roke
Pričnemo s krožnim zavojem prek prstov (Slika 9A), nadaljujemo z osmicami, ki se križajo preko zapestja (Slika 9B). Obvezo končamo s krožnim zavojem nad zapestjem.
Slika 9
Klasasta obveza roke.
Klasasta obveza prsta
Pričnemo s krožnim zavojem prek zapestja (Slika 10A), nadaljujemo z vijakastimi zavoji prek prsta (Slika 10B) ter z osmicami, ki se križajo na hrbtišču dlani (Slika 10C). Končamo s krožnim zavojem nad zapestjem (Slika 10D).
Slika 10
Klasasta obveza prsta.
Klasasta obveza stopala
Pričnemo s krožnim zavojem nad gležnjem (Slika 11A), nadaljujemo z osmicami preko stopala in goleni, ki se križajo na nartu (Slika 11B, C). Končamo s krožnim zavojem nad gležnjem (Slika 11D).
Slika 11
Klasasta obveza stopala.
Želvasta obveza kolena (komolca)
Pričnemo s krožnim zavojem prek pogačice (Slika 12A), nato nadaljujemo z osmicami, ki se križajo na upogibni strani sklepa (slika 12B, C). Obvezo končamo nad sklepom (Slika 12D). Podobno povijamo tudi komolec.
Slika 12
Želvasta obveza kolena (komolca).
Obveza glave
Poznamo številne bolj ali manj zapletene obveze glave. Opisali bomo enega enostavnejših načinov povijanja. Pričnemo s krožnimi zavoji preko čela in zatilja (Slika 13A). Obvezo stabiliziramo s tem, da v predelu ušesa zavoj zavihamo ter pričnemo s krožnimi zavoji, pravokotnimi na osnovno obvezo, preko temena in brade (Slika 13B). Kasneje povoj ponovno zavihamo in končamo s krožnimi zavoji preko čela in zatilja (Slika 13C, D).
Slika 13
Obveza glave.
Obvezovanje s trikotnimi rutami
Obveza glave
Osnovnico položimo prek čela (Slika 14A), nato v zatilju nad prostim vrhom rute prekrižamo oba krajca (Slika 14B, C) ter ju zavežemo na čelu. Prosti vrh rute pritrdimo s sponko (Slika 14D).
Slika 14
Obveza glave.
Obveza dlani in stopala
Roko položimo na razgrnjeno ruto tako, da prsti gledajo proti vrhu trikotnika (Slika 15A). Vrh rute zavihamo preko dlani (Slika 15B), nato preko dlani prekrižamo oba krajca – vsakega v drugo smer (Slika 15C) ter ju prekrižamo še za zapestjem (Slika 15D) in zavežemo (Slika 15E). Postopek je enak pri obvezovanju stopala, le da krajca rute zavežemo okoli gležnja (Slika 15F).
Slika 15
Obveza dlani in stopala.
Obveza kolena, komolca in rame
Vrh rute položimo spredaj nad kolenom, osnovnico pa pod kolenom (Slika 16A). Oba krajca prekrižamo zadaj pod kolenom (Slika 16B) in ju zavežemo spredaj nad kolenom (Slika 16C). Preko zavezanih krajcev nato prosti vrh rute pritrdimo s sponko (Slika 16D).
Slika 16
Obveza kolena.
Slika 17
Obveza rame.
Enak postopek velja za obvezovanje komolca, ramenskega sklepa in kolka, le da pri rami in kolku krajca zavežemo pod ramo oziroma kolkom, prosti vrh pa ob telo pričvrstimo z dodatno, ozko zloženo ruto (Slika 17A, B).
Primeri povijanja 1, 2, 3, 4 in primer pretesnega povijanja roke 5
Imobiliziranje
Imobiliziranje je prav tako kot obvezovanje ena pomembnejših veščin prve pomoči. Namen imobilizacije je napraviti poškodovani del telesa negiben. Tudi pri imobiliziranju moramo vedeti, kdaj, zakaj, s čim in kako imobilizacijo izvedemo.
Z dobro imobilizacijo:
· ublažimo bolečine;
· preprečimo poškodbe mehkih tkivnih struktur s kostnimi odlomki (poškodbe živcev, žil, mišic in kože, preprečujemo tudi motnje obtoka zaradi področnega pritiska kostnega odlomka na žile);
· zmanjšujemo možnost nastanka maščobne embolije pri zlomih dolgih cevastih kosti;
· v primeru ran zmanjšujemo možnost širjenja okužbe.
Kdaj imobiliziramo?
Imobiliziramo v primeru zlomov kosti, izpahov ter zvinov sklepov in ran na udih. Glede na veliko pogostnost naštetih poškodb se v svojem življenju skoraj zagotovo srečamo s potrebo po znanju imobiliziranja. Imobiliziranje sicer ni potrebno, če poškodovanca ni potrebno premikati, kadar je pričakovan skorajšen prihod poklicnih reševalcev oziroma je poškodovanec življenjsko ogrožen. Takrat se najprej posvetimo zavarovanju poškodovanca, zaustavitvi krvavitve, temeljnim postopkom oživljanja (ne pozabimo obvestiti reševalcev!) in šele nato poskrbimo za ustrezno imobilizacijo.
Sredstva za imobilizacijo
Za imobilizacijo v prvi pomoči uporabljamo številne standardne opornice. Najbolj znane so Cramerjeve opornice, ki so namenjene imobilizaciji poškodb udov, in Boehlerjeva opornica, ki je namenjena imobilizaciji prstov. Obe sta v osnovi žični opornici, obloženi s tkanino. Danes na terenu pa tudi pri dokončni oskrbi pogosteje uporabljamo sodobnejše opornice različnih dimenzij in trdnosti, povečini izdelane iz kovinske podloge, prekrite s peno (Slika 18A). Opornice ustrezno oblikujemo in na želeno mesto pritrdimo s pomočjo vezi, najpogosteje z ozko zloženimi trikotnimi rutami ali s povoji.
Na trgu so na voljo tudi številne specialne opornice, namenjene imobilizaciji zgolj posameznih delov telesa oz. udov. Prednost takšnih opornic je predvsem dobra učinkovitost ob enostavni in hitri namestitvi. Trakove za učvrstitev imajo opornice običajno že pritrjene ali pa so zelo enostavno nastavljivi (Slika 18B). Omenjene opornice običajno niso sestavni del večine torbic prve pomoči, z izjemo pogosto uporabljane vratne opornice, so pa vsekakor primerne, kadar obstaja velika verjetnost poškodb in potrebe po imobiliziranju (npr. različna športna tekmovanja).
Poklicni reševalci za imobilizacijo pogosto uporabijo vakuumsko opornico oziroma blazino. V bistvu gre za vrečo, zapolnjeno s kroglicami, ki se po namestitvi okoli poškodovanega uda ali pod celega poškodovanca natančno prilagodi telesu. Ko izsesamo zrak, se blazina strdi in poškodovanca brez tiščanja dobro imobilizira (Slika 18C).
Slika 18
A – Sodobne Cramerjeve in Boehlerjeve opornice.
B – Specialne opornice za posamezne dele telesa.
C – Vakuumska opornica.
D – Imobiliziranje zgornjega uda ob telo.
V okoliščinah, ki običajno spremljajo nezgode, je dosegljivost opisanih opornic slaba. Vse omenjene opornice so na voljo predvsem poklicnim reševalcem. Kljub temu lahko ob poznavanju osnovnih načel prav tako učinkovito imobiliziramo. Pomagamo si lahko s predmeti iz okolice (deske, palice, časopis, odeje, smuči ipd.), kot oporo za zgornji ud lahko uporabimo trup, za poškodovano nogo pa zdravo (Slika 18D).
Splošna pravila imobiliziranja
Imobiliziranje udov pri zlomih kosti
Najpogosteje se srečujemo z zlomi kosti udov. Iz že naštetih koristi imobilizacije in možnih zapletov v primeru zlomov kosti je razvidno, da je pravilna in pravočasna imobilizacija še posebej pomembna. Napravimo jo že zgolj pri sumu na takšno poškodbo. Poškodovanca z zlomom ne smemo premikati, dokler imobilizacija ni napravljena, razen v primeru neposredne smrtne nevarnosti (npr. lega na cestišču, požar, nezavest).
Obleke pri imobiliziranju praviloma ne odstranjujemo, izjema so le odprti zlomi, kjer je potrebna oskrba rane s sterilno obvezo. V ta namen oblačilo razrežemo ali razparamo le toliko, da se rana vidi in jo lahko oskrbimo.
Za dobro imobilizacijo moramo zaradi anatomskih značilnosti poteka mišic in njihovih narastišč spraviti v negiben položaj oba sosednja sklepa – nad in pod zlomom. Da to dosežemo, je potrebno poškodovani del privezati ob trši predmet (npr. opornico) ali zdravi del telesa (roko ob trup, nogo ob nogo). Kot vezi nam običajno služijo obvezilna sredstva – trikotne rute in povoji. Imobilizacija mora biti nameščena čvrsto, sicer ne bo dosegla svojega namena (Slika 19B). Mesta, kjer opornice tiščijo ob izbočene dele telesa, obložimo z mehko tkanino (gaza, vata, rute). Izpostavljene predele zaščitimo tudi pri imobiliziranju poškodovane noge ob zdravo (tkanina med kolenoma, skočnima sklepoma).
Za namestitev poškodovanega uda v/ob opornico sta potrebna vsaj dva reševalca. Eden naj prime poškodovani ud nad, drugo pa pod zlomom, nato ob zmernem vleku vsak k sebi ud počasi dvigneta in namestita v želeni položaj (Slika 19A). Če je prisoten tretji reševalec, z roko podpira mesto zloma. Uda nikdar ne sme dvigovati samo en reševalec, saj bi se ob tem razmaknili odlomljeni konci kosti, dodatno bi se poškodovala mehka tkiva in poškodovanca bi zelo bolelo. Zlomov na terenu ne poskušamo naravnati. To sodi v roke ustreznega zdravnika!
Slika 19
A – Dvigovanje in nameščanje poškodovanega uda (zlom goleni). Potrebna sta vsaj dva reševalca.
B – Stanje po končani imobilizaciji. Poškodovani ud podložimo.
Po imobilizaciji naj poškodovanec počiva z dvignjenim udom, da bi preprečili otekanje. Če je izvedljivo, poškodovani predel tudi hladimo (Slika 19B).
Imobilizacija udov pri izpahih in zvinih
Veljajo podobna načela kakor pri imobilizaciji zlomov kosti. Tudi izpahov nikakor ne poskušamo naravnati. Ud imobiliziramo v deformiranem stanju in v položaju, ki poškodovancu povzroča najmanj bolečin. Ne pozabimo na dvig uda in hlajenje, ki sta poleg povijanja pri zvinih običajno tudi dokončna oskrba.
Imobilizacija v primeru ran
Tudi pri ranah na udih se priporoča imobilizacija. S tem zmanjšamo možnost širjenja okužbe in preprečimo bolečino. Tudi po dokončni kirurški oskrbi ran poškodovancu pogosto namestimo opornico. S tem rani omogočimo čim ugodnejše pogoje za celjenje.
Tabela 1
Prikaz uporabe osnovnih pripomočkov za imobilizacijo pri poškodbah ramenskega obroča in zgornjega ter spodnjega uda.
Primeri imobilizacije 1, 2, 3, 4
Torbica prve pomoči
Material in razni pripomočki za obvezovanje in imobiliziranje so sestavni del vsake torbice prve pomoči. Količina in izbor materiala sta odvisna predvsem od namembnosti torbice. Poznamo standardne torbice za prvo pomoč (Slika 20), najbolj razširjena in poznana je torbica, ki je sestavni del obvezne opreme osebnega vozila.
Za dobro opremljenost je pomemben ustrezen izbor torbice oziroma prave sanitetne opreme glede na aktivnosti in verjetne poškodbe (npr. izlet v naravo, mizarska delavnica, delovišča z vnetljivimi snovmi in kemikalijami ipd.). Vsebina avtomobilske torbice za prvo pomoč npr. ne zadošča potrebam dežurnega zdravnika na tekmovanju gorskih kolesarjev.
Za ustrezno uporabo obvezilnega in imobilizacijskega materiala je pomembno tudi redno izobraževanje s praktičnimi vajami, saj zgolj teoretično predznanje ne zagotavlja potrebnih veščin za ustrezno namestitev obvez in imobiliziranje. Pomembna sestavina torbice za prvo pomoč naj bodo vedno tudi pripomočki za oživljanje – predvsem za varno in učinkovito izvajanje umetnega dihanja.
Slika 20
Torbica prve pomoči, ki jo uporabljajo ekipe Civilne zaščite in Rdečega križa.
Literatura
1. Derganc M. Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 1994.
2. Kalinšek I. Nujna medicinska pomoč. Ljubljana: Državna založba Slovenije; 1987.
3. Webb M, Scott R, Beale P. First Aid Manual. 8th ed. London: Dorling Kindersley Limited; 2002.
4. Gospodarska zbornica Slovenije.Klasifikacija sodobnih oblog za rane. 1. izdaja. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.
5. Hubbard TJ, Denegar CR. Does cryotherapy improve outcomes with soft tissue injury, J Athl Train 2004; 39 (3): 278–9.
6. Fletcher J. The importance of correctly choosing a bandage and bandaging technique. Nurs Times 2004; 100 (32): 52–3.
Zahvala
Za pomoč pri pripravi poglavja se zahvaljujem dms. Renati Vetorazzi, dr. Dejanu Recku, doc. dr. Urošu Ahčanu in članom RK Slovenije.