Uvod
Obrazne kosti so osnova obraznega dela glave (viscerocranium). Delimo ga na zgornjo tretjino, ki jo tvori čelna kost (os frontale); na srednjo tretjino, ki jo sestavljajata nosni kosti (os nasale), ličnici (os zygomaticum), zgornja čeljustnica (maxilla) in več manjših kosti ali delov kosti lobanjske baze ter na spodnjo tretjino, ki jo predstavlja edina premična kost na obrazu – spodnja čeljustnica (mandibula). Mejo med posameznimi tretjinami na obrazni površini tvorita očesni reži in ustnična reža.
Slika 1
Vertikalna razdelitev obraza na tretjine. Črti označujeta meji.
Obrazne kosti skupaj s kostmi lobanjskega dela glave (neurocranium) in z mehkimi tkivi zamejujejo več prostorov ali votlin: očesno votlino (orbito), nosno votlino (cavum nasi) z obnosnimi votlinami (sinus paranasales) in ustno votlino (cavum oris). Zunanjo površino obraza openja koža, notranje površine obraznega dela glave pa sluznice.
Mišice, ki premikajo kožo na obrazu, imajo pomembno izrazno vlogo in jih imenujemo mimične mišice, oživčuje jih obrazni živec (nervus VII = n. facialis).
Premikanje spodnje čeljustnice med govorjenjem, grizenjem, žvečenjem in požiranjem omogočajo žvečne mišice, ki jih pretežno oživčuje trivejni živec (n. V = n. trigeminus). Pri omenjenih gibih sodelujejo tudi mišice na vratu (supra- in infrahioidne mišice) in mišice mehkega neba in žrela. Vse omenjene mišične skupine lahko s svojim vlekom prispevajo k premikom odlomkov pri poškodbah obraznih kosti. Med mišicami in njihovimi ovojnicami se nahajajo navidezni prostori, po katerih se lahko hitro širijo okužbe.
Po trivejnem živcu se prenašajo občutki (dotik, bolečina, temperatura) iz večine struktur na obrazu. Glavne končne veje senzibilitetnega dela trivejnega živca (n. supraorbitalis, n. infraorbitalis, n. mentalis) prestopajo v mehka tkiva na obrazu skozi istoimenska kostna prestopišča (foramne) in so na teh mestih še posebej izpostavljene neposrednim ali posrednim poškodbam zaradi zlomov. Obrazni del glave je sedež čutil za vid, voh, sluh, okus in tvori začetek dihalne in prebavne poti ter predstavlja njuno pomembno križišče. Prekrvitev večine struktur na obrazu zagotavljajo veje arterije karotis eksterne, ki pa se v delu nosne votline, očesne votline ter očesa povezujejo z vejami arterije karotis interne. Žilni preplet na obrazu je gost.
Spodnjo čeljustnico povezuje s senčnično kostjo čeljustni sklep. Ta ima tako po zgradbi kot po delovanju dva dela, ki ju loči vezivna ploščica ali diskus. V spodnjem delu sklepa poteka vrtenje (rotacija) sklepnih odrastkov in s tem začetno odpiranje ust, pri popolnem odpiranju ust ali pri premiku spodnje čeljusti naprej ali v stran pa pride do drsenja (translacije) v zgornjem delu čeljustnega sklepa.
V zobničnih odrastkih (processus alveolaris) zgornje in spodnje čeljustnice se pri otrocih nahaja 20 mlečnih, pri odraslem človeku pa do 32 stalnih zob. Obe zobni vrsti se ob ugrizu natančno stikata, takšen stik imenujemo okluzija. Posamezen zob tvori zobna krona, zobni vrat in zobna korenina.
Slika 2
Zgradba čeljustnega sklepa.
Na zobni vrat se prirašča dlesen, zobna korenina pa je s pozobnico (vezivno-tkivna povezava!) elastično pripeta na notranjo kostno površino zobnice (alveole). Poleg učvrstitvene ima pozobnica tudi pomembno zaznavno vlogo. V notranjosti zoba je zobna pulpa (preplet žil, živcev in vezivnega tkiva), ki je preko drobne odprtine na vršku korenine povezana s pozobnico in s čeljustno kostjo. Povezava ima pomembno vlogo pri širjenju okužb iz zobne pulpe v čeljustne kosti in v mehka tkiva na obrazu ali na vratu.
Slika 3
Zgradba zobnega organa.
Ob ustni votlini se nahajajo trije pari velikih žlez slinavk: obušesni slinavki (glandulae parotis) se nahajata pred uhljema nad žvečnimi mišicami, njihovo izvodilo pa poteka skozi lice in se odpira na ustni sluznici ob zgornjih kočnikih. Pod jezikom se nahajata podjezični (glandulae sublinguales), pod spodnjo čeljustjo pa podčeljustni slinavki (glandulae submandibulares). Slednja para slinavk imata izvodili v sprednjem delu ustnega dna.
Zaradi svoje izpostavljenosti in razmeroma slabe zaščite je obraz eno najpogosteje poškodovanih področij človeškega telesa; obrazne poškodbe ima do dve tretjini poškodovancev, obravnavanih na urgentnih oddelkih in polovica politravmatiziranih poškodovancev. V večini primerov obrazne poškodbe niso življenjsko ogrožajoče, vendar je lahko v neugodnih okoliščinah obrazna poškodba tudi vzrok smrti zaradi krvavitve ali zadušitve. Najpogostejši vzroki obraznih poškodb pri nas so prometne nezgode (32 %), pretepi in nasilje (36 %), padci (10 %), delovne (10 %) in športne (4 %) nezgode. Pri prometnih nezgodah in padcih z višine so sile zelo visoke, obrazne poškodbe resnejše, spremljajo jih poškodbe glave in vratne hrbtenice. Pri odraslih poškodovancih v srednjem življenjskem obdobju je razmerje med moškimi in ženskami 3 : 1, v mlajših in starejših starostnih skupinah pa so obrazne poškodbe med spoloma porazdeljene enakomerneje. Neprepoznavanje obraznih poškodb ali poškodb zob lahko vodi do doživljenjsko spremenjenega izgleda poškodovanca, saj je (pre)pozno kirurško zdravljenje težavnejše in ugoden izzid težje dosegljiv.
Ustno votlino in zobe prizadene 7 % vseh poškodb, v starostni skupini otrok in mladostnikov je takšnih poškodb še več. Pri mlečnih zobeh gre pogosteje za poškodbo pozobnice, pri stalnih pa za poškodbo trdih zobnih tkiv. Pogostejše so poškodbe zob v zgornji čeljusti (87 %). Daleč najpogosteje so poškodovani srednji sekalci (75 %), sledijo stranski sekalci (21 %), podočniki (2 %), samostojne poškodbe ostalih zob pa so zelo redke (1 %).
Poškodbe mehkotkivnih delov čeljustnega sklepa so redke in ob resnejših pridruženih poškodbah lahko ostanejo tudi neprepoznane. Poškodbeni izpah čeljustnega sklepa (sklepna glavica se premakne proti sredini oz. medialno), je praviloma povezan z zlomom v področju sklepnega odrastka spodnje čeljustnice. Zelo redek je poškodbeni izpah v drugih smereh. Pri večini samostojnih izpahov v čeljustnem sklepu ne gre za poškodbo, ampak za posledico preohlapnih sklepnih vezi. Že ob izrazitejšem funkcionalnem gibu (npr. zehanje) zato pride do zdrsa sklepne glavice naprej in do preskoka pred sklepno jamico. Spontana povrnitev v prvotni položaj pogosto ni mogoča. Degenerativne spremembe sklepnih površin zaradi dolgotrajne preobremenitve lahko privedejo do nenadno zmanjšane zmožnosti odprtja ust ali celo do nenadne popolne ustne zapore. Pri tem sklepna glavica sicer ostane na svojem mestu, nepovratno pa se naguba in premakne sklepna ploščica.
Ustna votlina je poseljena z najbolj pestro in raznoliko populacijo bakterij v področju glave in vratu. Zato ne preseneča, da so vnetja v tem področju pogosta in povezana z okužbami zob in obzobnih tkiv. Večino takšnih vnetij uspe organizem omejiti, včasih pa se akutna odontogena vnetja hitro razširijo v mehka tkiva obraza in vratu, od tam pa v prsni koš ali v glavo in resno ogrozijo življenje bolnika. Le odločno in takojšnje ukrepanje omogoči ozdravitev. Boleče in nenadno nastale otekline z vnetnimi znaki ob čeljustih nastanejo tudi zaradi vnetij, ki z zobmi niso povezane, lahko so tudi posledica motenj v delovanju žlez slinavk.
Bolečine v področju obraza in ustne votline lahko povzročajo bolezenski procesi istega področja, neredko pa imamo opravka tudi z bolečino, ki ima svoj razlog drugje (prenešena bolečina). Za vsako bolečino moramo najprej poskusiti poiskati vzrok in vanj usmeriti zdravljenje. Nekatere oblike obraznih bolečin so tako hude, da moramo lajšanje pričeti nemudoma, vzrok poiščemo kasneje.
Pregled poškodovanca s poškodbo obraza in zob
Ocena poškodovanca bo sistematična in natančna, če z uveljavljenimi preiskovalnimi metodami: ogledovanjem, otipanjem, osluškovanjem (inspekcija, palpacija, avskultacija) pričnemo s pregledom zgornje obrazne tretjine, nadaljujemo preko srednje in končamo pri spodnji obrazni tretjini, ki vključuje tudi pregled ustne votline. Upoštevamo možnost pridružene poškodbe vratne hrbtenice, ki jo po potrebi pred pregledom imobiliziramo!
· Zgornja obrazna tretjina
· Inspekcija: Pregledamo celotno zatilje, lasišče in čelo, iščemo udarnine, rane, tujke.
· Palpacija: Pri tipanju smo pozorni na morebitno asimetrijo ali na prekinjene/nepravilne kostne robove, ki jih zaradi otekline pri inspekciji praviloma spregledamo.
· Avskultacija: Slišimo lahko rahlo pokanje pri palpaciji podkožnega emfizema (posredni znak zloma) ali škrtanje ob palpaciji kostnih odlomkov (neposredni znak zloma).
· Srednja obrazna tretjina
· Inspekcija: Opazimo odrgnine, rane, oteklino ali podplutbo vek in lic, izliv krvi pod očesno veznico (subkonjunktivalni hematom), vdrtost (enoftalmos), izbočenje (proptosis) ali premik (dystopia) zrkla, nepremičnost zrkla (oftalmoplegija), nepravilno oblikovanost očesnih rež, razmaknjenost in razokroženost srednjih očesnih kotov (telecantus). Inspekcija zajema tudi pregled očesa (glej poglavje 18) in nosu (krvavitev ali iztok likvorja).
· Palpacija: Pretipamo celoten rob očesne votline (orbite), izbočenost/vdrtost ličnic in ličnih mostičkov, nosni koren. Med palpacijo nosnega korena z levo roko poskusimo z desnico v vse smeri premikati zgornjo čeljust s prijemom preko zobničnega odrastka. Tipamo patološko premičnost posameznih segmentov zobničnega odrastka zgornje čeljusti.
· Avskultacija: Slišimo lahko škrtanje odlomkov pri palpaciji ali rahlo pokanje pri podkožnem emfizemu.
· Spodnja obrazna tretjina
· Inspekcija: Vidimo lahko odrgnine, rane, otekline, podplutbe, asimetričnost ali razobličenost, pozorni smo na motnjo okluzije zob, podplutbo ustnega dna, motnje pri odpiranju ust. Pregledamo zobne krone.
· Palpacija: Z obema rokama otipamo vodoravni in pokončni del spodnje čeljustnice, ugotavljamo morebitne kostne stopnice, s potegom spodnje čeljustnice naprej lahko v primeru poškodbe najdemo bolečnost v področju čeljustnih sklepov. Sklepne odrastke spodnje čeljustnice pretipamo skozi zunanji sluhovod. Ocenimo morebitno majavost posameznih zob.
· Avskultacija: Pod spodnjo čeljustnico na vratu avskultiramo otekline in rane v bližini večjih žil.
Pregled zaključimo s področnim nevrološkim pregledom, s katerim ocenimo motnje občutka, gibljivosti, voha, vida, gibljivosti zrkel in zenic, sluha.
Razdelitev nujnih stanj (poškodb) po pogostnosti in teži (življenjska ogroženost)
Nujna stanja pri poškodbah obraza
Krvavitev
Krvavitev je lahko vidna (zunanja) (Slika 4A) ali pa kri zateka v nosno votlino, usta in naprej v žrelo, požiralnik ali sapnik, je ne vidimo in njen obseg težko ocenimo (notranja krvavitev) (Slika 4B).
Zunanjo krvavitev lahko ustavimo tako, da rano pokrijemo s sterilnim povojem in jo povijemo (glej poglavje 10), pri hujših krvavitvah izvajamo neposredni pritisk na rano oz. na krvavečo žilo.
Pri notranji krvavitvi v nosno, ustno votlino ali žrelo je bistven pravilni (bočni) položaj nezavestnega poškodovanca, ki omogoča odtekanje krvi navzven in prepreči zadušitev, do katere bi prišlo ob zatekanju krvi v sapnik in pljuča. Zavesten poškodovanec bo kri v žrelu poskušal izkašljati ali požreti. Če je mesto krvavitve v ustni votlini vidno, nanj pritisnemo preko manjšega tampona. Z ugrizom na tampon lahko pritisk izvaja tudi sam poškodovanec. Krvavitev iz sprednjega dela nosne votline ustavimo s pritiskom na hrustančni del nosu vsaj za deset minut ob naprej nagnjeni glavi. Krvavitve iz zadnjega dela nosne votline ali iz žrela lahko ustavi le strokovno usposobljeno osebje z zadnjo nosno tamponado.
Slika 4
A – Zunanja krvavitev pri razpočni rani na levem licu je bila pravilno ustavljena s sterilnim prekritjem in povitjem. Po opravljenem prevozu poškodovanke, ki je trajal eno uro, je popolnoma prenehala.
B – Notranjo krvavitev v žrelo, nosno in ustno votlino spremlja navzven viden iztok krvi iz nosnic in ust. Zaradi zatekanja krvi v podkožje je nastala obsežna podplutba vek. Dihalna pot je zavarovana in vzpostavljena preko tubusa.
Zapora dihalnih poti
Do zapore dihalnih poti lahko pride zaradi:
· premika zlomljene zgornje čeljustnice navzad in s tem zapore žrela;
· dvojnega zloma sprednjega dela spodnje čeljustnice, pri katerem v žrelo zdrsne jezik, ki izgubi svojo sprednjo oporo;
· tujkov (zob ali delcev zob, zobnih protez, delcev kosti) in tekočin (krvi, sline, sluzi);
· obsežne otekline tkiv ustne votline in žrela.
Slika 5
A – Razlogi za zaporo dihalne poti ob poškodbah obraza in zob.
B – Sprostitev dihalne poti s trojnim manevrom.
C – Čiščenje zgornjih dihalnih poti in odstranitev tujkov.
D – Vzpostavitev umetne dihalne poti z orotrahealno intubacijo.
Prva pomoč
Dihalno pot vzpostavimo z odstranitvijo tujkov, dvigom spodnje čeljustnice in pomikom jezika naprej (trojni manever). V primernih pogojih lahko dihalno pot učinkovito očistimo z aspiracijo tekočin iz nosne, ustne votline in žrela.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Vzpostavitev umetne dihalne poti s pomočjo orofaringealnih ali orotrahealnih tubusov je naloga strokovno usposobljenega osebja. Le izjemoma je potrebna kirurška vzpostavitev dihalne poti s traheotomijo ali krikotiroidotomijo.
Nujna stanja pri poškodbah zob
Izbitje zoba
Izbitje zoba (avulsio) ni življenjsko ogrožajoče stanje, vendar o usodi poškodovanega zoba odločata prepoznava in pravilno ukrepanje v prvih minutah.
Do izbitja zoba pride zaradi neposrednega udarca na zob ali zaradi posrednega delovanja sile preko čeljusti ali preko zob v nasprotni čeljusti. Sila mora biti dovolj velika, da prekine vez (periodontalni ligament oz. pozobnico), ki povezuje zobno korenino in zobnico (alveolo). Izbit zob je lahko še delno zraščen z dlesnijo, ali pa je prost v ustni votlini oz. v bližini poškodovanca. Zobnica je prazna, izpolnjena s svežo krvjo ali s krvnim strdkom (Slika 6A). Okolna dlesen je otekla, natrgana in rahlo krvavi. Sosednji zobje so lahko omajani. Včasih najdemo tudi ranico, oteklino ali podplutbo na ustnici.
Slika 6
A – Izbitje zob - s krvnim strdkom izpolnjeni zobnici.
B – Pravilno ponovno vsajena izbita zoba, ki sta začasno imobilizirana z rahlim ugrizom preko gaze.
C – Izbita zoba shranjena v fiziološki raztopini. Drobnih nečistoč na površini pred ponovno vstavitvijo ne strgamo.
D – Končna imobilizacija ponovno vsajenih zob je
elastična in traja 7 do 14 dni, v primeru pridruženega zloma zobnice 4 do 6 tednov.
Prva pomoč
Izbit zob čimprej vsadimo nazaj v njegovo ležišče (replantiramo). Če je zob umazan, ga speremo s tekočo vodo. Zobne korenine se čim manj dotikamo, nikakor je ne brišemo, razkužujemo ali strgamo. Ko zob vsadimo v zobnico, ga lahko poškodovanec do dokončne oskrbe učvrsti sam z rahlim ugrizom preko gaze (Slika 6B).
Če vsaditev izbitega zoba na mestu poškodbe ni mogoča (nesodelovanje poškodovanca, poškodba zobnice, zlom korenine izbitega zoba, ogrožajoče spremljajoče poškodbe), damo zob v hranilno ali fiziološko raztopino, mleko ali vodo, izjemoma v poškodovančevo slino (Slika 6C). Poskrbimo za čimprejšnjo ustrezno strokovno pomoč (Slika 6D). Izbitih mlečnih zob (pri otrocih do 6. leta starosti) v okviru prve pomoči ni potrebno vsaditi. Prav tako ne vsadimo močno karioznih zob ali zob z napredovalo parodontalno boleznijo.
Strokovna oskrba in zdravljenje
V okviru medicinske pomoči po ponovni vsaditvi zoba predpišemo antibiotik in preverimo cepljenost proti tetanusu in jo po potrebi dopolnimo.
Izid (prognoza) ponovne vstavitve izbitega zoba je odvisen od preživetja celic pozobnice na izbitem zobu oz. v zobnici. To je odvisno od:
· časa med izbitjem in vsaditvijo. V idealnem primeru manj kot 30 minut, če je zob na suhem več kot 60 minut je ohranitev vsajenega zoba začasna (nekaj mesecev do nekaj let);
· načina shranitve zoba med izbitjem in vsaditvijo. V hranilnih raztopinah (fiziološki raztopini, mleku) lahko celice pozobnice preživijo tudi več ur, nekoliko manj v slini (do 2 uri). Na osušeni korenini večina celic z gotovostjo propade po 60 minutah.
Pristop k poškodovancu in osnovna pravila prve pomoči ter posebni ukrepi ob določenih nujnih stanjih
Poškodbe zob
Poškodbe zob delimo na dve veliki skupini: poškodbe trdih zobnih tkiv, kamor prištevamo zlome zobne krone ali zobne korenine ter na poškodbo pozobnice, kamor prištevamo udarnino, omajanje, premik in izbitje zoba. Pogosto srečujemo kombinacije različnih poškodb zob ali poškodb zob in obraznih kosti.
Poškodbe trdih zobnih tkiv: Zlomne poke lahko potekajo prečno, poševno ali vzdolžno. Zajamejo lahko vidni del zoba (zobno krono) ali korenino.
Pri zlomih zobne krone lahko poka sega le v trda tkiva (sklenino in/ali dentin) (Slika 7A), če zajame tudi zobno pulpo, govorimo o zapletenem zlomu (Slika 7B). Poškodovani zob je močno boleč. Na lomni površini lahko vidimo drobno krvavitev. Preostali del zoba je čvrst.
Koreninski zlomi praktično vedno potekajo skozi zobno pulpo, katere ohranitev je močno vprašljiva (Slika 7C). Pri ugodnem poteku zlomne poke (tik ob zobnem vratu ali v bližini koreninskega vrška) je sam zob mogoče ohraniti ali obnoviti. Pri prečnih zlomih preko sredine korenine, poševnih ali vzdolžnih zlomih je zob običajno potrebno odstraniti (ekstrahirati). Samo s pregledom je večkrat težko ločiti zlom zobne korenine od omajanja zoba.
Slika 7
A – Zlom zobne krone.
B – Zapleten zlom zobne krone zgornjega srednjega in spodnjega stranskega sekalca levo. Videti je krvavitev iz izpostavljene zobne pulpe.
C – Prečni zlom zobne korenine levega zgornjega srednjega sekalca.
Prva pomoč
V okviru prve pomoči poiščemo odlomljeni del zoba in poskrbimo za čimprejšnjo zobozdravniško pomoč.
Strokovna oskrba in zdravljenje
V okviru nujne medicinske pomoči bo zobozdravnik pri zapletenih zlomih zaščitil izpostavljeno zobno pulpo, dokončno pa bo zob oskrbel po opravljenem rentgenskem slikanju z dograditvijo poškodovane zobne krone. Pogosto je potrebna tudi odstranitev odmrle pulpe (koreninsko zdravljenje).
Poškodbe pozobnice
Udarnino pozobnice (contusio)
Prepoznamo jo po bolečnosti zoba na dotik, sam zob je čvrst in na svojem mestu.
Prva pomoč
Prva pomoč ni potrebna, poškodovancu svetujemo uživanje hrane, ki je ni potrebno gristi.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Priporočljiv je pregled pri zobozdravniku in rentgensko slikanje zaradi možnosti zloma korenine ali zapletov.
Omajanje zoba (subluxatio)
Prepoznamo jo po močno bolečem zobu, ki se na dotik močneje premika, vendar ni premaknjen iz svojega ležišča in tako ne moti stika z zobmi nasprotne čeljusti. Posamezna vlakna pozobnice so natrgana.
Prva pomoč
Prva pomoč ni potrebna, poškodovancu svetujemo uživanje hrane, ki je ni potrebno gristi.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Nujen (v prvih 24. urah) je pregled pri zobozdravniku in rentgensko slikanje zaradi možnosti zloma zoba in/ali čeljustne kosti ter kasnejših zapletov (odmrtje zobne pulpe).
Premik zoba (luxatio)
Glede na smer premika ločimo vtisnjenje (intrusio) (Slika 8A), premik v stran (lateralna luksacija) ali iz zobnice (extrusio) (Slika 8B). Poleg občutljivosti in majavosti je zob vidno premaknjen, pogosto moti okluzijo. Večji del zobnice je natrgan ali stisnjen. Dlesen ob zobu rahlo krvavi.
Prva pomoč
Prva pomoč je omejena na oskrbo spremljajoče mehkotkivne poškodbe, nujna je čimprejšnja strokovna pomoč.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Zobozdravnik ali maksilofacialni kirurg bo premaknjen zob v lokalni anesteziji naravnal in ga imobiliziral ob sosednje nepoškodovane zobe ter opravil rentgensko slikanje (Slika 8C). Pulpa poškodovanega zoba bo zelo verjetno odmrla, zob bo potreboval koreninsko zdravljenje. Zrast pretrganih vlaken pozobnice in s tem ohranitev samega zoba je zelo verjetna.
Slika 8
A – Pri padcu na rob mize je pri 7-letnem otroku prišlo do vtisnjenja obeh srednjih zgornjih sekalcev v kost (intrusio). Desnega sekalca pod otečeno in raztgano dlesnijo ni mogoče videti in ob površnem pregledu bi lahko sklepali, da gre za izbitje zoba.
B – Devetletni otrok si je pri padcu na gozdni poti izbil oba leva zgornja sekalca, ki jih na mestu poškodbe niso našli. Desni srednji sekalec je premaknjen iz zobnice (ekstruzija). Vidna je razpočna rana dlesni.
C – Desni srednji sekalec je naravnan in začasno imobiliziran ob sosednji zob. Oskrbljena je mehkotkivna poškodba v predelu izbitih zob levo.
Primer 1
12-letna deklica je padla z rolerji in se udarila na zobe. 5 minut po poškodbi je prišla domov v spremstvu dveh sošolk, ki sta povedali, da sta na tleh videli izbit zob. Starši so odšli na kraj padca in res našli izbite zobe, ki so jih zavili v suh in čist robec. Do najbližjega zdravstvenega doma so potrebovali 20 minut. Tam je deklico pregledal splošni zdravnik, ki je ugotovil, da ima ranico na zgornji ustnici in na dlesni ter prazne zobnice v predelu zgornjih sekalcev (Slika 9). Poškodovanih zob si ni ogledal, ampak je deklico nemudoma poslal do zobozdravnika v sosednji stavbi, ki pa tega dne popoldan ni delal. Po nasvetu medicinske sestre so se poškodovanka in njeni starši odpravili v bolnišnico, kamor so prispeli dve uri po poškodbi.
Slika 9
Prazne in delno poškodovane zobnice v področju zgornjih sekalcev.
Ko je deklico pregledal maksilofacialni kirurg, je osušene zobe navlažil v fiziološki raztopini (Slika 10A), spral krvne strdke iz zobnic ter zobe vsadil nazaj v kost in jih imobiliziral (Slika 10B). S šivi je oskrbel tudi ranico. Imobilizacija je bila odstranjena po dveh tednih, zobje so bili čvrsti.
Slika 10
A – Zbiti zobje v fiziološki raztopini.
B – Ponovno vstavljeni in z žičnimi ligaturami in opornico imobilizirani zobje.
Poškodbe mehkih tkiv ustne votline in obraza
Rane na obrazu praviloma krvavijo močneje kot rane na drugih telesnih delih. Pri ranah, ki segajo v ustno votlino (Slika 11A) ali so povzročene z ugrizom, obstaja velika nevarnost okužbe. Za vsako rano, udarnino in podplutbo se lahko skriva poškodba obraznih kosti!
Prva pomoč
Prva pomoč je enaka kot pri drugih ranah: poskrbimo za ustavitev krvavitve, rano sterilno prekrijemo in obvežemo. Pri ranah v ustni votlini lahko tampon ali zloženec učvrsti sam poškodovanec z rahlim ugrizom, s pritiskom jezika ali s pritiskom s prsti preko lica.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Rane na obrazu dokončno primarno oskrbimo v 24 urah, če pa to ni mogoče, lahko ob antibiotični zaščiti opravimo odloženo primarno oskrbo v 48. urah. Pomembno je, da iz vsake rane dosledno odstranimo vso umazanijo in rano natančno pregledamo (tujki!) ter prekinjena tkiva pravilno približamo (Slika 11B, C).
Slika 11
A – Mehkotkivna rana je posledica poškodbe s
kotno brusilko. Zajema celotno debelino zgornje ustnice, sega v ustno votlino, v globini rane je poškodovana tudi zgornja čeljustnica. Videti je številne drobne kovinske tujke.
B – Primarno oskrbljena rana.
C – Končni izid po 6. mesecih.
Zlomi obraznih kosti (razvrstitev po pogostnosti)
Zlom nosnih kosti
Je lahko posledica udarca s pestjo ali s topim predmetom, neredko tudi padca na izpostavljen predmet ali rob (drog, ograja, stopnica). Predstavlja 50 % vseh osamljenih zlomov obraznih kosti. Nos je boleč, otečen, razobličen, pojavi se lahko manjša podplutba ob nosu in krvavitev iz nosnic. Nosna piramida je pomaknjena v stran ali navznoter (Slika 12). Obsežnejši zlomi nosu lahko zajamejo tudi kosti ob nosu, kostne dele očesnih votlin ali lobanjsko bazo (fronto-nazo-orbito-etmoidalni zlomi). Pri slednjih pride pogosto do iztekanja cerebrospinalne tekočine.
Slika 12
Pri zlomu nosu, ki je posledica udarca s pestjo,
vidimo razobličenje, oteklino in podplutbo.
Prva pomoč
Krvavitev iz nosnic se praviloma ustavi spontano ali jo v okviru prve pomoči ustavimo s stiskom na hrustančni (mehak) del nosu za 10–20 minut ob naprej nagnjeni glavi. Hladen obkladek omili bolečine.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Enostavne zlome nosnih kosti dokončno oskrbimo z naravnanjem (repozicijo) in učvrstitvijo s pomočjo nosne opornice in/ali nosne tamponade. Odprte in obsežnejše zlome oskrbimo z odprto naravnavo in osteosintezo.
Zlom ličnice
Je najpogosteje posledica udarca pri nasilnih dejanjih. Ob preteči nevarnosti, ki se približuje glavi, brez razmišljanja obrnemo glavo tako, da silo udarca prestreže močna ličnica, ki zaščiti pomembnejše strukture obraza in glave (oči, čelo, nos). Oteklina in podplutba lica in vek sta lahko obsežni in prikrijeta vdrtost ličnice (Slika 13A), ki pa jo zatipamo ob primerjavi z nepoškodovano stranjo. Pojavi se lahko krvavitev iz istostranske nosnice (izliv krvi v čeljustno votlino), dvojni vid (premik zrkla ali ukleščenost zunanjih očesnih mišic v zlomno poko) ali zmanjšano odpiranje ust (premaknjem lični mostič mehansko ovira premik pokončnega dela spodnje čeljustnice). Pogosto imajo poškodovanci zmanjšan občutek za dotik na koži lica in na dlesni ob zgornjih zobeh na strani poškodbe. Zelo značilen je izliv krvi pod očesno veznico (subkonjunktivalni hematom), a se lahko pojavi šele več ur po poškodbi (Slika 13B).
Prva pomoč
Krvavitev iz nosnice se ustavi spontano. Poškodovanec naj se ne usekuje oz. piha skozi nos, saj na ta način izpiha zrak iz poškodovanih obnosnih votlin v mehka obrazna tkiva in oteklina se močno poveča (nastane podkožni emfizem). S tem se poveča tudi nevarnost okužbe. Hladen obkladek omili bolečine.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Enostavne zlome z minimalnim premikom (dislokacijo) naravnamo preko lica s posebno kljuko. Pri močno premaknjenih in zdrobljenih zlomih je potrebno zlomne poke prikazati s kirurškimi pristopi, zlome naravnati in učvrstiti z osteosintezami. Pri obsežnih zdrobljenih zlomih dna očesne votline, ki lahko spremljajo hujše zlome ličnice, moramo izgubljeno kost obnoviti s posebnimi vložki ali s prenosom kosti (kostni transplantati).
Slika 13
A – Zlom ličnice prepoznamo po oteklini in podplutbi zgornjega dela lica in vek. Vdrtosti ne vidimo, jo pa zatipamo. Očrtano je področje motenega občutka zaradi ukleščenja in poškodbe živca, ki pod spodnjim robom očesne votline prestopa v kožo obraza.
B – Zelo značilen za zlom ličnice (ali druge zlome sten očesne votline) je izliv krvi pod očesno veznico.
Posebne oblike zlomov
Zlom ličnega mostička (arcus zygomaticus)
Je posledica neposrednega udarca na majhno površino stranskega dela obraza oz. na sam mostiček. Zlom prepoznamo po vdrtosti (Slika 14A), moteno je lahko tudi odpiranje ust. Zlom dokončno opredelimo z rentgenskim slikanjem (Slika 14B).
Prva pomoč
Hladen obkladek bo omilil bolečino in zmanjšal ali upočasnil otekanje.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Zajema naravnavo preko kože. Osteosinteza je redko potrebna.
Slika 14
A – Tudi zlom ličnega mostička najlažje odkrijemo s tipanjem.
B – Rentgenski prikaz zlomljenega ličnega mostička.
»Blow-out« zlom dna ali srednje stene očnice (orbite)
Predstavlja približno 5 % zlomov srednje obrazne tretjine. Do poškodbe pride pri neposrednem udarcu na zrklo, pri čemer sile ne prestreže močnejši rob očesne votline, ampak se pritisk prenese na kot papir tanko srednjo (medialno) ali spodnjo steno (dno). Ta poči, v poko pa se ujame vsebina očesne votline (zunanje očesne mišice, maščevje). Poškodovanec ima dvojne slike že pri pogledu naravnost, postanejo pa še izrazitejše pri pogledu navzgor ali v stran. Temu ustrezno pri gibih zaostaja tudi očesno zrklo. Prisoten je izliv krvi pod veznico, robovi očesne votline so gladki. Zrklo je lahko takoj po poškodbi še v pravilnem položaju, sčasoma pa se spusti navzdol ali navznoter (enoftalmos). Lahko se pojavi krvavitev iz istostranske nosnice. Kot pri zlomu ličnice je lahko prisotna motnja občutka na desnem licu.
Prva pomoč
Poškodovano oko rahlo prekrijemo in poskrbimo za strokovno pomoč. Kot pri drugih poškodbah zgornje in srednje obrazne tretjine poškodovanec ne sme izpihovati krvi iz nosu.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Vedno je potreben slikovni prikaz zloma s posebnim rentgenskim slikanjem (računalniška tomografija (CT) očesnih votlin v dveh ravninah). Če ugotovimo ukleščenje vsebine očesne votline v poko ali premik kostnih sten v sosednje obnosne votline, je nujno kirurško zdravljenje (obnova kostnih sten), ki mora biti čim bolj zgodnje. Odlašanje lahko privede do napredujoče vdrtosti zrkla ali do naraščajočih dvojnih slik. Pozno kirurško zdravljenje je težje in manj uspešno.
Slika 15
A – Pri »blow-out« zlomu dna desne očesne votline poškodovanec ne more premakniti desnega zrkla navzgor, kar povzroča skupaj z vdrtostjo zrkla nastanek dvojnega vida.
B – Rentgenski prikaz zlomljenega dna očesne votline. Videti je spuščenost orbitalne vsebine v čeljustno votlino.
Zlom spodnje čeljustnice
Je tretji najpogostejši zlom obraznih kosti. Več kot tretjina zlomov se nahaja v vodoravnem delu spodnje čeljustnice, slaba tretjina zajame sklepni odrastek, 17 % zlomov je v predelu kota (angulusa), kjer kostno strukturo oslabi neizraščen modrostni zob. Poznamo nekaj značilnih vzorcev zlomov spodnje čeljustnice: če je zlom nastal zaradi udarca s strani, najdemo poleg zloma na mestu udarca pogosto še dodaten zlom v področju kota ali sklepnega odrastka na nasprotni strani. Pri padcu na brado poko kosti v sprednjem delu spremlja zlom v predelu enega ali obeh sklepnih odrastkov.
Mesto zloma je boleče, oteklo, podpluto. Spodnji obrazni del ima spremenjeno obliko (Slika 16A). Gibljivost spodnje čeljustnice je omejena. Zobje so razmaknjeni, spremenjeni in stik zgornjih in spodnjih zob je nepopoln (okluzija) (Slika 16B). Tipamo lahko kostno stopnico na spodnjem robu in premikanje odlomkov. Pri nekaterih zlomih je zmanjšan občutek na spodnji ustnici. Pri zlomih sklepnega odrastka se lahko pojavi krvavitev iz zunanjega sluhovoda. Zastarane in okužene zlome spremlja izrazitejša ustna zapora.
Prva pomoč
Spodnjo čeljustnico imobiliziramo s fračo za brado (Slika 16C). Poškodovanec mora biti pri zavesti, dihalna pot skozi nos mora biti ohranjena. V nasprotnem primeru je takšna imobilizacija dovoljena šele ob zagotovitvi ustrezne dihalne poti.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Učinkovitejšo imobilizacijo vzpostavimo z žično zanko (ligaturo) okrog zob, ki omejujejo zlomno poko ali z vezavo posebnih opornic (kamb), ki jih z žicami zvežemo ob zobe (Slika 16D). S povezavo kamb v zgornji in spodnji čeljusti lahko zlom popolnoma imobiliziramo tudi za dlje časa ali ta način uporabimo za lažjo naravnavo zloma med operacijo. Končna oskrba je praviloma operativna z osteosintezo.
Slika 16
A – Razobličenost, oteklina, podplutba so znaki, ki jih pri zlomu spodnje čeljustnice ugotovimo z zunanjim pregledom.
B – Pri pregledu ustne votline najdemo razmaknjene spodnje sekalce, stik z zobmi v zgornji zobni vrsti ni dosegljiv, raztrganina dlesni se nadaljuje v razpočno rano na spodnji ustnici.
C – Frača za brado je najenostavnejša oblika imobilizacije spodnje čeljustnice, primerna za oskrbo v okviru prve pomoči ob ohranjeni dihalni poti skozi nos.
D – Rentgenski prikaz oskrbljenega zloma spodnje čeljustnice. Ob zgornji in spodnji zobni vrsti so zvezane kambe, namenjene začasni imobilizaciji pred in med operacijo. Vidimo lahko tudi več poškodovanih zob. Zlom je učvrščen s ploščicami in vijaki (osteosinteza).
Zlom zgornje čeljustnice
Je posledica delovanja zelo visokih sil (prometne nesreče motoristov ali nepripetih voznikov avtomobilov, padci z višine) in je huda poškodba. Zlomne poke lahko potekajo na treh različnih nivojih (klasifikacija Le Fort I–III). Prisotna je obojestranska oteklina in podplutba lic ter vek. Spremlja jo krvavitev iz nosnic in iz ust. Spremenjen in nepopoln je stik zgornjih in spodnjih zob (okluzija). Zgornja čeljustnica je na otip premična. Občutek za dotik na licih in na dlesni ob zgornjih zobeh je lahko zmanjšan ali odsoten. Pomislimo na poškodbe sosednjih področij, verjetno se celotna sila, ki je delovala na zgornjo čeljustnico, tam ni porazgubila!
Prva pomoč
Krvavitev je lahko huda in ogroža življenje poškodovanca. Zagotovimo dihalno pot, ustavimo zunanjo krvavitev in poskrbimo za zdravniško pomoč. Nezavestnega poškodovanca damo v bočni položaj. Poškodovanec, ki je pri zavesti, naj se ne usekuje oz. naj ne piha skozi nos.
Strokovna okrba in zdravljenje
V okviru nujne medicinske pomoči je potrebno zagotoviti varno dihalno pot (intubacija) in ustaviti tudi notranjo krvavitev (sprednja in zadnja nosna tamponada). Zdravljenje sledi natančni rentgenski diagnostiki, je operativno, praviloma je potrebna odprta naravnava zlomov in učvrstitev z osteosintezo.
Zlom čelnice
Nastane zaradi neposrednega udarca čela ob trd predmet, redkeje zaradi udarca s pestjo. V čelni kosti se nahaja obnosna votlina – frontalni sinus, ki je pri posameznikih različno obsežen in oblikovan, sprednji del možganov se nahaja šele za zadnjo sinusno steno. Zato je vdrtost čela lahko izrazita (takoj po poškodbi jo lahko prikrije oteklina!), kljub temu pa poškodovanec nima znakov možganske poškodbe (Slika 17A). Krvavi skozi nos. Zmanjšan je lahko občutek za dotik na koži čela. Če je poškodovanec nezavesten, je verjetno prisotna poškodba zadnje stene sinusa in možganska poškodba, ki narekuje ukrepanje v okviru prve pomoči (glej poglavje 16).
Prva pomoč
Poškodovanec naj se ne usekuje oz. piha skozi nos, saj se lahko oteklina poveča (nastane podkožni emfizem). Hladen obkladek bo omilil bolečino in zmanjšal ali upočasnil otekanje.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Poke sprednje stene brez premika ne potrebujejo zdravljenja, vse ostale poškodbe zahtevajo kirurško zdravljenje (Slika 17B).
Slika 17
A – Poškodovanec je dobil udarec s pestjo v čelo. Nezavesten ni bil, je pa neposredno po poškodbi krvavel iz nosu. Poškodbo je opazil šele po nekaj dneh, ko je po zmanjšanju otekline razobličenost postala očitna.
B – Številni odlomki sprednje stene frontalnega sinusa so naravnani in učvrščeni z drobnimi ploščicami in vijaki. Pristop do zloma se prične na temenu, s čimer se izognemo brazgotinam na čelu.
Primer 2
52-letni moški se je v spremstvu prijateljev v poznih večernih urah vračal iz gostilne. Med potjo so se sporekli, med pretepom, ki je sledil, je dobil udarec s pestjo v obraz. S pomočjo spremljevalca je uspel priti do urgentne ambulante. Tam so videli, da je poškodovanec močno opit, zašili so manjšo ranico in oskrbeli odrgnino, zaradi udarnine so mu svetovali hladen obkladek in ga poslali domov. Po dveh dneh je poškodovanec poskušal izpihati krvavkast izcedek iz nosu, pri tem pa je nenadoma močno otekel v predel obeh vek na poškodovani strani. Opazil je, da vidi dvojno. Zaskrbljen se je oglasil pri zdravniku, ki je ugotovil tudi slabši občutek na koži desnega lica in poškodovanca poslal do maksilofacialnega kirurga (Slika 18). Ta je opravil rentgensko slikanje obraznega dela glave, na kateri je bilo jasno videti zlom desne ličnice s premikom. Poškodovanec je bil operiran, ličnica je bila naravnana in učvrščena s ploščicami in vijaki. Po petdnevni hospitalizaciji je bolnik odšel domov. Dvojne slike so v prihodnjih mesecih izginile. Občutek za dotik na koži desnega lica se je sicer močno popravil, a je bil ob pregledu po šestih mesecih še vedno nekoliko slabši kot na levi strani.
Slika 18
Poškodovanec je dobil močan udarec v področje desnega lica.
Motnje delovanja čeljustnega sklepa
Samostojni izpah
Samostojni izpah v čeljustnem sklepu je le redko posledica poškodbe. Nastopi pri močnem odprtju ust pri ljudeh, ki imajo ohlapne sklepne vezi. Usta so odprta in jih ni mogoče zapreti. Pacient težko govori, zaradi bolečnosti je povečano izločanje sline, ki jo je ob odprtih ustih težko požreti, zato teče preko spodnje ustnice (Slika 19).
Slika 19
Izpah v obeh čeljustnih sklepih: pri ugrizu večjega grižljaja se je pacientu čeljust »zaskočila«.
Prva pomoč
Osveščen pacient, ki se je z izpahom že srečal, si bo pogosto znal pomagati sam. Čeljust reponiramo tako, da palce položimo na grizne ploskve spodnjih zob, z ostalimi prsti pa objamemo vodoravni del spodnje čeljustnice. Ob rahlem vleku naprej in navzdol nato počasi zapiramo usta. Včasih izvedemo repozicijo lažje najprej na eni strani, repozicija na nasprotni strani je nato močno olajšana. Z repozicijo je smotrno poskusiti čimprej, saj z zakasnitvijo pride do bolečin in do povečane mišične napetosti, kar včasih repozicijo brez uporabe zdravil ali celo splošne anestezije (narkoze) onemogoči. Če na opisan način ne dosežemo povrnitve v normalen fiziološki položaj, je potrebna zdravniška pomoč.
Nenadna ustna zapora – »closed lock«
Je posledica dolgotrajnejših motenj v delovanju čeljustnega sklepa. Pride do nagubanja sklepne ploščice, ki se »zatakne« pred sklepno glavico in zapre njeno translacijsko pot (Slika 20). Po večji obremenitvi (ugrizu) bolnik ne more odpreti ust več kot za 2 cm, mogoča je le rotacija v spodnjem delu čeljustnega sklepa. Bolnik lahko navaja predhodne težave s škrtanjem ali pokanjem v čeljustnem sklepu ob normalnem odpiranju, ki pa z nastalo zaporo izginejo.
Slika 20
Nagubana sklepna ploščica se premakne pred sklepno glavico, onemogoči njeno drsenje ter tako ovira odprtje ust.
Prva pomoč
Ni potrebna.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Zahteva natančen pregled, po opredelitvi diagnoze pa je uspeh najpopolnejši in najhitrejši z uporabo minimalno invazivnih kirurških tehnik (artrocenteza, artroskopska sprostitev). Nenadno ustno zaporo moramo ločiti od počasi nastajajoče zapore, ki je najpogosteje posledica vnetnega dogajanja v bližini žvečnih mišic.
Odontogena vnetja so zaradi bakterijske okužbe zob in obzobnih tkiv nastala vnetja v mehkih tkivih in v kosteh obraza in vratu. Vstopno mesto za bakterije je lahko zobna pulpa ali pozobnica. Večina takšnih vnetij je omejenih na sluznice ustne votline, v neugodnih razmerah pa se lahko vnetje razširi na obraz, v vrat, v prostore med žvečnimi mišicami, v žrelo. Bolnik praviloma navaja začetni zobobol (glej naprej), po katerem se pojavi oteklina, ki je pordela in močno boleča. Ob resnejšem poteku močno poraste telesna temperatura (nad 38,5 °C), nastane ustna zapora, oteženo je požiranje in dihanje. Glede na značilnosti odontogenega vnetja in stopnjo ogroženosti ločimo dve obliki poteka odontogenega vnetja:
Absces (Slika 21A): počasnejši nastanek dobro omejene otekline v kateri lahko zaradi zbranega gnoja tipamo tekočino (fluktuacija).
Flegmono (Slika 21B) označuje hiter nastanek obsežne in slabo omejene ter po površini veliko večje rdečine in otekline. Tekočine ne tipamo, sama oteklina je trda. Lahko se močno razširi že v nekaj urah in resno ogroža bolnika.
Slika 21
A – Odontogeni absces pod spodnjo čeljustjo desno je nastal zaradi močno karioznega in zaradi infekcije pulpe odmrlega prvega kočnika. Potrebno bo kirurško odprtje (incizija) ognojka in drenaža.
B – Flegmona zajema celo desno polovico vratu in se že širi preko ključnice na prsni koš. Vstavljeni so kirurški dreni, ki omogočajo iztekanje nastajajočega gnoja.
C – Vneta lojnična cista (aterom) lahko izgleda kot odontogeni absces.
Prva pomoč
V okviru prve pomoči moramo akutno odontogeno vnetje prepoznati in ga ločiti od manj nevarnih, a tudi pogostih vnetij v področju glave in vratu (Slika 21C).
Strokovna oskrba in zdravljenje
Strokovna oskrba pomeni kirurško in antibiotično zdravljenje, ki mora biti pri flegmoni takojšnje in obsežno.
Motnje v delovanju žlez slinavk
Zapora izvodila zaradi kamna (sialolitiaze)
Je najpogostejša bolezen slinavk pri odraslih. Prizadane starostno skupino med 30. in 50. letom. Najpogosteje je prizadeta podčeljustna žleza (80 %), redkeje obušesna žleza (19 %). Znaki se pojavijo nenadoma, v nekaj minutah, praviloma med obrokom, ko je izločanje sline povečano: oteklino, ki je izrazita, spremlja bolečnost. Na otip je žleza povečana, čvrsto elastična, ob pritisku na žlezo iz izvodila ni iztoka sline ali pa je ta v primerjavi z zdravo stranjo močno zmanjšan. Redko lahko v poteku izvodila zatipamo kamen. Ker zapora izvodila običajno ni popolna, oteklina v nekaj urah izzveni in se ponovno pojavi ob naslednjem obroku.
Prva pomoč
Ni potrebna, obolelemu razložimo naravo težav in ga s tem pomirimo.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Zahteva prikaz zapore izvodila (rentgen, ultrazvok). Včasih se kamni izločijo spontano po nekaj dneh, sicer je zdravljenje kirurško.
Gnojno vnetje slinavke
Je bolezen, ki prizadene starejše, kronično bolne in dehidrirane. Do okužbe pride zaradi zmanjšanega izločanja sline, ki omogoči bakterijam iz ustne votline vstop v izvodilo in pot »navzgor« do žleznega tkiva. Vzrok za takšno okužbo je lahko tudi zapora izvodila zaradi kamna. Žleza oteče, je boleča, koža nad njo je pordela in topla, bolnik ima povišano telesno temperaturo, ki jo lahko napoveduje mrzlica. Ob pritisku na žlezo lahko na izvodilu opazimo kapljico gnoja. Če bolezen spregledamo, je lahko tudi usodna, zato je prepoznava nujna že v okviru prve pomoči.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Zajema usmerjeno zdravljenje z antibiotikom, dobro hidracijo bolnika. Če ne pride do hitrega izboljšanja (v 2–3 dneh), je potrebna kirurška drenaža.
Nenadna ustna in obrazna bolečina
Zobobol (akutna odontogena bolečina).
Zelo pomemben in pogost izvor bolečine so zobje in obzobna tkiva. Bolečina izvira iz oživčenih tkiv: zobne pulpe ali pozobnice. Osnovni patofiziološki proces nastanka bolečine je vnetje. Najpogostejši vzrok za nastanek zobobola je karies ali zobna gniloba.
1. Zobobol, ki izvira iz zobne pulpe, ima značilnosti visceralne bolečine. Takšen zobobol bolnik pogosto težko pripiše posameznemu zobu: bolečina se lahko iz zob v spodnji čeljusti prenaša na zgornje zobe in obratno, včasih tudi na čeljustne kosti, na obraz ali v predel ušesa. Ločimo dve obliki:
· Dentinska preobčutljivost (preobčutljivost na kemične in toplotne dražljaje) pomeni nenadno, vrtajočo, ostro, a kratkotrajno močno bolečino, ki po odtegnitvi dražljaja preneha.
· Akutno vnetje pulpe označuje trajnejša, zmerna, topa in globoka bolečina, ki jo prekinjajo obdobja ostre, pekoče in kljuvajoče bolečine. Bolečina ni odvisna od dražljaja oz. od njegove jakosti.
2. Zobobol, ki izvira iz pozobnice, ima značilnosti mišično-skeletne bolečine. Laže jo je umestiti, sprožimo ali okrepimo jo lahko z dotikom ali pritiskom (ugriz), je sorazmerna dražljaju. Osnova za to vrsto zobobola je lahko vnetje, ki se je v pozobnico na vršku korenine razširilo skozi koreninski kanal (pred tem simptomi pulpitične bolečine!) ali gre za vnetje ob zobnem vratu in dlesni. Bolečina je praviloma topa, lahko traja nekaj ur ali nekaj dni, ko potek vnetja vedno nakaže razvoj: izboljšanje ob učinkoviti (spontani ali terapevtski) drenaži nastalega ognojka ali širitev bolečine na obraz, v žrelo in v vrat ob napredovanju vnetja (glej Ogrožajoče odontogene okužbe).
Prva pomoč
V okviru prve pomoči poskusimo zobobol prepoznati in ugotoviti vzročni zob. Lajšanje bolečine je mogoče z analgetikom, za katerega ni potreben recept (npr. paracetamol).
Strokovna oskrba in zdravljenje
Je v primeru zobobola v rokah zobozdravnika, ki bo odpravil vzrok bolečine. Le v primeru razširitve vnetja, ki povzroča bolečino, na širše področje ustne votline, žrela, obraza in vratu je potrebno kirurško zdravljenje pri oralnem ali maksilofacialnem kirurgu.
Nevralgija trivejnega živca
Je bolezen, ki jo označuje nenadna, ostra, električna in kratkotrajna (nekaj sekundna) bolečina na področju ene od vej trivejnega živca. Je praviloma enostranska in jo sproži nebolečinski dražljaj: dotik, umivanje, britje, govorjenje, ščetkanje zob. Napadi se lahko pojavijo brez jasnega sprožilnega dejavnika. Med napadi je bolnik brez težav. Če lahko najdemo vzrok, govorimo o simptomatski, sicer pa o idiopatski nevralgiji.
Prva pomoč
Napada bolečine v okviru prve pomoči ne moremo preprečiti ali olajšati, morebitno dotikanje, hlajenje ali ogrevanje lahko sproži nove napade bolečine.
Strokovna oskrba in zdravljenje
Predpostavlja odpravo vzroka, če je ta ugotovljiv. Sicer bolečine lajšamo z zdravili ali z blokadami predela z lokalnim anestetikom.
Literatura
1. Gorjanc M. Obrazne poškodbe I. V: Smrkolj V, ur. Zbornik predavanj XXXVI. podiplomskega tečaja kirurgije. Ljubljana: Katedra za kirurgijo MF; 2000. p. 43–54.
2. Hovland EJ, Gutmann JL, Dumsha TC. Traumatic injuries to teeth. Dent Clin North Am 1995; 39: 1–231.
3. Andreasen JO, Andreasen FM, Bakland LK, et al. Traumatic dental injuries: A manual. 2nd ed. Blackwell Munksgaard; 2003.
4. Eberlinc A. Obrazne poškodbe II. V: Smrkolj V, ur. Zbornik predavanj XXXVI. podiplomskega tečaja kirurgije. Ljubljana: Katedra za kirurgijo MF; 2000. p. 55–62.
5. Ellis E III. Oral and maxillofacial trauma. In: Peterson LJ, Ellis E III, Hupp JR, Tucker MR, eds. Oral and maxillofacial surgery. 3rd ed. Mosby; 1998. p. 559–621.
6. Poškodbe zob in obraza. Zbornik predavanj X. Čelešnikovih dnevov in 4. strokovnega seminarja. Ljubljana: Združenje za maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije; 2002.
7. Nitzan DW. Temporomandibular joint arthrocentesis: biologic basis and treatment outcome. In: Stegenga B, De Bont LGM, eds. Management of temporomandibular joint degenerative diseases: biologic basis and treatment outcome. Birkhaeuser; 1996. p. 113–23.
8. Dovšak D. Akutna odontogena vnetja. V: Zbornik predavanj IX. Čelešnikovih dnevov. Ljubljana: Katedra za maksilofacialno in oralno krirgijo MF; 2000.
9. Koželj V. Načela zdravljenja odontogenih okužb. V: Zbornik predavanj IX. Čelešnikovih dnevov. Ljubljana: Katedra za maksilofacialno in oralno krirgijo MF; 2000.
10. Okeson JP. Orofacial pain. Guidelines for assessment, diagnosis and management. Quintessence Publishing; 1996.