Mednarodno humanitarno pravo
»Če ste reševalec, ki deluje pod znakom Rdečega križa ali Rdečega polmeseca, ni dovolj, da imate izkušnje iz prve pomoči. Razumeti morate tudi pomen znaka in vedeti, do kam segajo vaša odgovornost, naloge in pravice, kot so zapisane v ženevskih konvencijah.« (Thorsson K, Trosdahl Oraug AS)
Mednarodno humanitarno pravo (MHP, imenovano tudi pravo oboroženih spopadov ali vojno pravo) obsega pravila, ki med oboroženimi mednarodnimi ali nemednarodnimi spopadi ščitijo osebe, ki ne sodelujejo v sovražnosti ali niso več udeležene v njih, ter omejuje uporabo metod in sredstev vojskovanja. Namen MHP je zmanjšati trpljenje, ki ga povzroči vojna, s čim boljšo zaščito in pomočjo žrtvam vojne. Humanitarni zakoni zato sprejemajo realnost spopadov in se ne ubadajo z razlogi za vojno ali upravičenostjo uporabe sile. Urejajo samo humanitarne vidike spopada.
Humanitarno pravo v ožjem pomenu predstavlja t. i. ženevsko pravo, ki vključuje štiri ženevske konvencije iz leta 1949:
1. Ženevska konvencija za izboljšanje stanja ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na bojnem polju.
2. Ženevska konvencija za izboljšanje stanja ranjencev, bolnikov in brodolomcev v oboroženih silah na morju.
3. Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki.
4. Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne.
Zaradi pojavljanja novih oblik spopadov (npr. spopadov različnih oboroženih skupin znotraj ene države), vedno bolj uničujočega orožja, ki je še zlasti usmerjeno v civilno prebivalstvo, sta bila leta 1977 podpisana dodatna protokola k ženevskim konvencijam:
· Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov.
· Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov.
Ženevske konvencije zavezujejo skoraj celotno mednarodno skupnost (okrog 180 držav podpisnic).
Bistvena pravila mednarodnega humanitarnega pravo so:
· Osebe, ki niso ali ne morejo več biti udeležene v sovražnosti, imajo pravico do spoštovanja svojega življenja ter fizične in materialne nedotakljivosti. Takšne osebe je treba v vseh okoliščinah zaščititi in z njimi ravnati humano in brez kakršnega koli neugodnega razločevanja.
· Prepovedano je ubiti ali raniti nasprotnika, ki se preda ali se ni več sposoben bojevati.
· Ranjence in bolnike mora zbrati in zanje skrbeti tista stran v spopadu, ki jih ima v svoji oblasti. Zdravstvenega osebja, zdravstvenih ustanov, njihovih prevoznih sredstev in opreme ni dovoljeno napadati. Rdeči križ in rdeči polmesec na beli podlagi sta znaka, ki ščitita te osebe in objekte in ju je treba spoštovati.
· Zajeti bojevniki in civilisti, ki se znajdejo pod oblastjo nasprotne strani, imajo pravico do spoštovanja svojega življenja, dostojanstva, osebnih pravic ter političnih, verskih in drugih prepričanj. Zaščititi jih je treba pred vsemi oblikami nasilja in maščevanja. Imajo pravico do izmenjave novic s svojimi družinami in do prejemanja pomoči.
· Vsakdo mora uživati temeljno pravno zaščito in nihče ne more biti odgovoren za dejanja, ki jih ni zagrešil. Nikogar se ne sme telesno ali duševno mučiti, kruto ali ponižujoče telesno kaznovati ali tako z njim ravnati.
· Niti strani v spopadu niti pripadniki njihovih oboroženih sil nimajo neomejene pravice do izbire metod in sredstev vojskovanja. Prepovedana je uporaba orožja ali metod vojskovanja, ki lahko povzročijo nepotrebne poškodbe ali čezmerno trpljenje.
· Strani v spopadu morajo vedno razlikovati med civilnim prebivalstvom in bojevniki. Civilnemu prebivalstvu in premoženju morajo prizanesti. Prepovedano je napadanje bodisi civilnega prebivalstva kot celote bodisi posameznika. Napadi so lahko umerjeni samo zoper vojaške cilje.
Še nekatera druga načela, pomembna za oskrbo ranjenih in obolelih v oboroženih spopadih (MORK. Povzetek ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 in njihovih dodatnih protokolov ):
· Vse ranjence, bolnike in brodolomce je treba spoštovati in ščititi v vseh okoliščinah. Ne sme se jim ogrožati življenja ali jim kakorkoli drugače škodovati. Treba jih je zbrati, z njimi ravnati človeško in jim v največji možni meri in kar najhitreje nuditi zdravniško nego, ki jo zahteva njihovo stanje. Med njimi ne sme biti nobenega drugega razlikovanja kakor po zdravstvenih merilih.
· Ukreniti je treba vse, kar je mogoče za pobiranje trupel in preprečevanje njihovega ropanja.
· Nobenega trupla se ne sme pokopati, upepeliti ali potopiti, dokler ni pravilno identificirano in ni ugotovljena smrt, po možnosti z zdravniškim pregledom.
· Vse podatke za identifikacijo zbranih ranjencev, bolnikov, brodolomcev in mrličev je treba popisati.
V neposredno korist ranjencev, bolnikov in brodolomcev so zaščitene tudi sanitetne enote, tako vojaške kot civilne, ki so pod nadzorom pristojnih oblasti. Gre za sanitetno osebje, material, stavbe in naprave, kakor tudi za prevoze, organizirane v zdravstvene namene in označene z znakom rdečega križa ali rdečega polmeseca na beli podlagi. Med sanitetno in versko osebje sodijo:
· osebje (zdravniki, bolničarji, medicinske sestre, nosači), ki se trajno ali začasno ukvarjajo samo s sanitetno dejavnostjo (iskanje, evakuacija, prevoz in prenos ranjencev, diagnosticiranje, nega ranjencev, bolnikov in brodolomcev, kakor tudi preprečevanje bolezni);
· osebje (upravniki, šoferji, kuharji itd.), ki se trajno ali začasno ukvarjajo izključno z upravljanjem ali prispevajo k delovanju sanitetnih enot ali sanitetnih prevoznih sredstev);
· versko osebje obsega vojaške oz. civilne osebe, kot so kurati, ki se posvečajo izključno svoji službi.
Vse omenjeno osebje nosi razpoznavni zank rdečega križa ali rdečega polmeseca na beli podlagi in osebno izkaznico. Lahko je oboroženo zaradi lastne samoobrambe in zaradi obrambe ranjencev in bolnikov.
· Če pridejo člani sanitetnega in verskega osebja v roke nasprotniku, jim mora ta omogočiti, da nadaljujejo svoje delo pri ranjencih in bolnikih. Nikogar se ne sme prisiliti v opravljanje dejanj, ki so v nasprotju z zdravniško etiko, ali mu preprečiti izvajanje nalog, ki jih zahtevajo ta pravila. Vsi, ki jih ni treba nujno zadržati zaradi nege vojnih ujetnikov, bodo poslani domov. Zadržani ne bodo obravnavani kot vojni ujetniki, imeli bodo velike olajšave pri opravljanju svojega poslanstva. Civilno sanitetno osebje se na zasedenem ozemlju sme mobilizirati samo v primeru, da je že poskrbljeno za zdravstvene potrebe prebivalstva in je zagotovljena nadaljnja nega ranjencev in bolnikov, ki so že v oskrbi.
· Civilno prebivalstvo mora spoštovati ranjence, bolnike in brodolomce. Čeprav pripadajo nasprotni strani, zoper nje ne sme storiti nobenega nasilnega dejanja. Civilisti imajo pravico zbirati in negovati ranjene in bolne osebe katere koli strani v spopadu; zaradi tega ne smejo biti kaznovani ali vznemirjeni. Nasprotno, pri tem opravilu jim je treba pomagati in jih k temu spodbujati.
· Vojaške oz. civilne sanitetne enote obsegajo vse stavbe in vgrajene naprave (bolnišnice in druge podobne enote, centre za transfuzijo krvi, za preventivno medicino, preskrbo, skladišča) ali prenosno opremo (poljske lazarete, šotore, naprave na prostem), pripravljene v zdravstvene namene. Nikoli se jih ne sme napadati, jim škodovati ali preprečevati njihovega delovanja, čeprav v njih trenutno ni ne ranjencev ne bolnikov.
· Enako so zaščiteni sanitetni prevozi po kopnem, vodi ali zraku: rešilni avtomobili, tovornjaki, bolniška ali reševalna plovila, sanitetni zrakoplovi.
· Sanitetnega materiala (nosila, medicinske in kirurške naprave in instrumenti, zdravila, povoji itd.) se ne sme nikoli uničiti, ampak ga je treba pustiti na voljo sanitetnemu osebju, kjerkoli se nahaja.
· Z znakom rdečega križa ali rdečega polmeseca na beli podlagi, simbolom pomoči ranjenim in bolnim, so označene in že od daleč vidne stavbe, enote in prevozi, osebje in materiali, ki imajo pravico do zaščite. Tega znaka se ne sme uporabljati v druge namene niti postavljati brez soglasja mednarodne oblasti. Vedno ga je treba skrbno spoštovati.
Ženevske konvencije se uporabljajo v primeru napovedi vojne ali drugega oboroženega spopada med dvema ali več stranmi, ki so podpisnice konvencij in sicer od samega začetka takšnega stanja, čeprav katera od strani ne priznava vojnega stanja. Prav tako veljajo tudi v primeru boja proti tuji okupaciji, proti rasističnim režimom in zoper kolonialno prevlado. Uporaba določb preneha ob splošnem zaključku vojaških operacij, na okupiranih območjih ob koncu okupacije, razen za ljudi, pri katerih pride do končne osvoboditve ali repatriacije kasneje. Te ljudi ščitijo določbe do tega trenutka. Pravice in dolžnosti zdravstvenega osebja niso bile zapisane v določilih MHP zaradi njega samega, temveč zato, da se mu omogoči izpolnjevanje humanitarnih nalog, ki so mu zaupane, tj. pomagati žrtvam v oboroženih spopadih.
Znak rdečega križa
Države podpisnice Ženevskih konvencij so decembra 2005 sprejele dodatni protokol k Ženevskim konvencijam s katerim so potrdile tretji dodatni znak – rdeči kristal k že obstoječima znakoma. Sprejetje tretjega znaka predstavlja celovito rešitev v zvezi uporabo in predvsem zaščito znaka Gibanja. Dodatni tretji znak, ki je označen kot rdeče obrobljen romb na beli podlagi, izključuje versko simboliko in zagotavlja nevtralni status.
Znak rdečega križa, rdečega polmeseca in rdečega kristala na beli podlagi so bistvenega pomena za vso humanitarno dejavnost, saj ščitijo žrtve in tiste, ki jim pridejo na pomoč.
Slika 1
Znak rdečega križa, rdečega kristala in rdečega polmeseca na beli podlagi.
Znak RK se uporablja v dva namena:
· kot simbol zaščite (v zaščitne namene) – velik znak;
· znak kot simbol članstva v Gibanju RK in RP (v označevalne namene) – majhen znak.
Znak kot simbol zaščite (v zaščitne namene) – velik znak
To je temeljni pomen znaka: med spopadi pomeni vidno znamenje zaščite, ki jo dajejo ženevske konvencije. Znak seznanja bojevnike, da so ljudje (prostovoljci nacionalnih društev RK, medicinsko osebje, delegati MORK itd.), medicinske enote (bolnišnice, postaje prve pomoči itd.) in prevozna sredstva (kopenska, vodna, zračna) pod zaščito ženevskih konvencij in dopolnilnih protokolov. Kadar se znak uporablja kot zaščitno sredstvo, mora pri bojevnikih zbuditi spoštovanje in opozorilo, da je treba napadanje opustiti. Zato mora biti velik.
Med spopadi smejo tak znak uporabljati samo:
· Medicinske službe oboroženih sil.
· Nacionalna društva rdečega križa in rdečega polmeseca, ki jih je njihova država ustrezno priznala in pooblastila za pomoč medicinskim službam oboroženih sil. Znak lahko uporabljajo v zaščitne namene samo za osebe in opremo, ki so v pomoč uradnim vojaškim medicinskim službam v vojni, in se uporabljajo izključno v te namene in so v pristojnosti vojaškega prava in vojaških predpisov.
Slika 2
Znal rdečega križa kot simbol zaščite (v zaščitne namene).
· Civilne bolnišnice, ki jih je priznala država in so pooblaščene za rabo znaka v zaščitne namene.
· Vse civilne medicinske enote (bolnišnice, postaje prve pomoči itd.), ki so jih priznali in pooblastili pristojni organi.
· Druga društva za pomoč, ki delujejo pod istimi pogoji kot nacionalna društva, če jih je priznala in pooblastila država. Znak lahko uporabljajo samo za osebe in opremo za medicinsko pomoč pod okriljem oboroženih sil na osnovi vojaškega prava in predpisov.
Medicinsko in versko osebje strani v spopadu, če gre za vojaško ali civilno osebje, je treba spoštovati in ščititi. Takšno osebje (zdravniki, medicinske sestre, bolničarji-prenašalci nosil itd.) mora biti začasno ali trajno določeno izključno za medicinske namene ali za upravljanje in vodenje medicinskih enot in medicinskih transportnih sredstev. Versko osebje zajema vojaške ali civilne osebe, ki so določene izključno za izvajaje bogoslužja. Medicinsko in versko osebje je posebej zaščiteno in je označeno kot »zaščiteno osebje«: nositi mora osebno izkaznico in se od drugega osebja razlikuje po tem, da nosi vodoodporen narokavnik, označen z razpoznavnim znakom RK ali RP na levi roki, ki ga izda in ožigosa vojaška oblast.
Slika 3
Uporaba znaka rdečega križa.
Vendar pa je določeno, da lahko zaščita, do katere imajo pravico medicinske enote, preneha, če se te enote uporabijo za operacije, ki škodujejo nasprotniku (npr. za to, da nudijo zaklonišče neranjenim bojevnikom ali da služijo za postavitev vojaške opazovalnice). Zaščita preneha le, če so bile te enote opozorjene in če je bil določen razumen rok za odpravo kršitve, pa opozorjena sprta stran tega opozorila ni upoštevala.
Znak kot simbol članstva v Gibanju RK in RP (v označevalne namene) – majhen znak
Označevalna raba se uporablja zlasti v miru. Njen namen je, da je oseba ali objekt, povezan z Mednarodnim gibanjem RK ali RP ali z Mednarodno federacijo društev RK in RP oz. z MORK.
Za takšno rabo mora biti znak manjši. Znak ob tem tudi opominja, da te organizacije delujejo po temeljnih načelih gibanja (humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti, neodvisnosti, prostovoljnosti, enotnosti in univerzalnosti).
V miru smejo uporabljati ta znak predvsem nacionalna društva RK in RP. Nacionalna društva lahko opravljajo dejavnosti pod tem znakom samo pod pogojem, da se njihovo delovanje ujema s temeljnimi načeli gibanja in je njihov izključni namen prostovoljna in nepristranska pomoč vsem trpečim. Nacionalna društva lahko ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabljajo znak tudi ob akcijah zbiranja sredstev in drugih dogodkih (npr. jubilejih).
Slika 4
Znak kot simbol članstva v Gibanju RK in RP (v označevalne namene).
Drugi subjekti lahko uporabljajo znak za označevanje reševalnih vozil in postaj prve pomoči, vendar samo v miru in pod pogojem, da se znak uporablja v skladu z državno zakonodajo, da nacionalno društvo izrecno dovoljuje njegovo uporabo in da je v označenih objektih in vozilih mogoče dobiti brezplačno oskrbo.
Med spopadi smejo uporabljati znak v označevalne namene samo nacionalna društva RK in RP. Da preprečimo zamenjavo z znakom kot zaščitnim sredstvom, znaka ne smemo namestiti na rokave ali na streho stavb.
Slika 5
Uporaba znaka v označevalne namene.
Zlorabe znaka
Vsaka uporaba znaka, ki ni izrecno opredeljena v določilih mednarodnega humanitarnega prava, je zloraba. Obstajajo tri vrste zlorabe:
· Imitacija je uporaba znaka, ki je po obliki in ali barvi tako podoben znaku zaščite, da ga je mogoče z njim zamenjati.
· Prilastitev (uzurpacija) pomeni, da uporabljajo znak osebe ali skupine, ki do tega nimajo pravice (komercialna podjetja, lekarne, zasebni zdravniki, nevladne organizacije, fizične osebe itd.); uzurpacija je tudi, če osebe, ki jim je sicer uporaba znaka dovoljena, znak uporabljajo v nasprotju s pravili, zapisanimi v ženevskih konvencijah in dopolnilnih protokolih.
· Zahrbtna raba (perfidnost) je uporaba znaka med spopadom za zaščito bojevnikov ali vojaške opreme; perfidna raba znaka lahko pomeni hudo kršitev mednarodnega humanitarnega prava, z drugimi besedami, gre za vojno hudodelstvo.
Zloraba znaka v označevalne namene spodkopava ugled znaka v očeh javnosti in s tem zmanjšuje njegovo zaščitno moč v vojni. Države, podpisnice ženevskih konvencij, so se zavezale, da bodo sprejele kazenske ukrepe za preprečevanje in kaznovanje zlorab znaka tako v vojni kot v miru. Zloraba znaka RK ali RP in drugih priznanih zaščitnih znakov (npr. Civilne zaščite) sodi po določilih mednarodnega humanitarnega prava med hude kršitve, če ima za posledico smrt ali povzroča hude telesne poškodbe ali poslabšanje zdravstvenega stanja. Te kršitve se uvrstijo na raven mednarodnega zločina kot »vojni zločini«. Če kršitve ne kaznujemo, gre za razvrednotenje pojma človečnosti.
Zaščitno vrednost znaka je treba okrepiti v miru, saj bi bilo prepozno, če bi se z zlorabami znaka spopadli šele med vojaškimi spopadi. Preprečevanje imitacij in nepravilne uporabe znaka v miru omogoča, da med spopadi žrtve ne bodo prepuščene usodi in da bo tistim, ki žrtvam priskočijo na pomoč, zagotovljena potrebna varnost. Vsakdo lahko prispeva k ohranjanju in h krepitvi zaščitne vrednosti znaka. Vsi smo osebno odgovorni za to, da poskrbimo za zaščito znaka, ki bo morda jutri rešil življenje tudi nam.
Slika 6
Zlorabe znaka rdečega križa:
A – Imitacija.
B – Prilastitev.
C – Zahrbtna raba.
Ukrepi za uresničevanje spoštovanja znaka
Uresničevanje spoštovanja znaka se zagotavlja:
· s preventivnimi ukrepi (širjenje znanj o MHP, usposabljanje, zakonodaja, prevajanje Ženevskih konvencij, medsebojna pomoč držav);
· z nadzorom spoštovanja (MORK, pristojne državne službe, nacionalna društva, delovanje sile zaščitnice);
· z represivnimi ukrepi (obveznosti držav, kazenska in disciplinska odgovornost, medsebojna pomoč držav).
Literatura
1. MORK. Mednarodno humanitarno pravo – odgovori in vprašanja. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. p. 4–41.
2. MORK. Temeljna pravila ženevskih konvencij in dodatnih protokolov. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. p. 17–56.
3. MORK. Povzetek ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 in njihovih dodatnih protokolov. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. p. 5–22.
4. Pravilnik o uporabi znaka rdečega križa ali rdečega polmeseca v nacionalnih društvih. Dunaj, Budimpešta, Ljubljana: IFRC, Rdeči križ Slovenije.
5. Risse JK, Oberson B. Znak. Geneve, Ljubljana: MORK, Rdeči križ Slovenije.
6. Thorsson K, Trosdahl Oraug AS. Temeljna pravila mednarodnega humanitarnega prava za reševalce Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Ženeva: Zveza društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca, Mednarodni odbor Rdečega križa. p. 1–20.
7. Additional emblem for the International Red Cross and Red Crescent Movemen. Dosegljivo na: http://www.icrc.org/Web/Eng/siteeng0.nsf/html/emblem
8. V Ženevi sprejeli tretji znak Gibanja nacionalnih društev Rdeča križa in Rdečega polmeseca. Dosegljivo na: URL: http://www.rks.si/?PID=3&CID=4&ID=322&N=Y
Zahvala
Za strokovne nasvete in pomoč pri pisanju poglavja se zahvaljujem dr. Savinu Joganu in mag. Vanji Badovinac, dipl. soc. del.