Uvod
V tem poglavju je za boljši bralčev vpogled v delovanje reševalne postaje predstavljena Reševalna postaja Kliničnega centra Ljubljana.
Začetki reševalne dejavnosti so povezani z ustanovitvijo Ljubljanske prostovoljne požarne obrambe 30. marca 1870. Kasneje se je ta preimenovala v Prostovoljno gasilno in reševalno društvo Ljubljana. Člani društva so do leta 1903 opravljali reševalno dejavnost brez primerne opreme in ustrezne organizacije. Redno zaposleni so dežurali in opravljali intervencije in prevoze s pomočjo dveh reševalnih vozov na konjsko vprego. Eden izmed voz je bil namenjen samo za prevoze bolnikov z nalezljivimi boleznimi. Na intervencijo je vedno odhajala tričlanska ekipa: hlapec kot kočijaž ter dva reševalca.
Slika 1
A – Reševalna vozova.
B – Prvi reševalni vozili.
Leta 1922 je bil ustanovljen Mestni gasilski urad, ki so mu v prostorih Mestnega doma dodelili tudi Reševalno postajo. Tako se je začelo poklicno delovanje Reševalne postaje Ljubljana.
Leta 1922 je bilo od 481 intervencij oz. prevozov le 20 % prevozov bolnikov (iz bolnišnice domov, iz bolnišnice v bolnišnico itd.), ostalih 80 % je bilo pravih intervencij. V letu 1947 se je delež spremenil vzporedno z industrijskim razvojem, dvigom standarda, naraščanjem prebivalstva. Spremenilo se je razmerje: 70 % prevozov bolnikov (neurgentna dejavnost) ter 30 % pravih intervencij (urgentna dejavnost). Toda razvoj reševalne postaje je počasi začel zaostajati za razvojem v svetu na področju reševalne dejavnosti (pravi pomen besede). V nujnih primerih so si prizadevali v čim krajšem času prispeti na mesto intervencije z ustreznim številom reševalnih avtomobilov, hitro prevzeti poškodovance oz. bolnike ter jih nato čim hitreje prepeljati v ustrezno ustanovo. Leta 1968 je bil sprejet Zakon o zdravstvenem varstvu, ki ni predvidel samostojnosti reševalnih postaj. Po priključitvi reševalnih postaj kliničnim bolnicam se je pričelo organizirano izobraževanje.
Sodobna reševalna postaja
Sodobna reševalna postaja kot služba skupnega pomena deluje v okviru zdravstvenega zavoda. V njej so zaposleni diplomirani zdravstveniki, diplomirana babica/babičar, višji medicinski tehnik, zdravstveni tehniki, vozniki – reševalci, vzdrževalci vozil in administrativni delavci.
Reševalna postaja se organizacijsko deli na 4 službe (Slika 2).
Slika 2
Shema sodobne reševalne postaje.
Dispečerska služba
Delo dispečerske službe je organizacijsko ločeno na sprejemni del in na oddajno-nadzorni del. V sprejemnem delu se obravnavajo vsi vhodni klici preko različnih telefonskih linij, kjer sprejemni dispečer opravi grobo triažo (v primeru vitalne ogroženosti preusmeri klic k urgentnemu zdravniku) in opredeli prednostni red (numerični sistem od 90 do 40) za sprejeto intervencijo ter hkrati evidentira podatke z vnosom v posebni računalniški program ali v za to pripravljene obrazce.
Slika 3
Prikaz strukture obravnavanih vhodnih klicev po linijah v letu 2003.
Klici v dispečersko službo prihajajo preko 7 različnih telefonskih številk. Računalniško krmiljenje telefonske centrale (CTI) omogoča, da se klici postavljajo oz. vrivajo v čakalno vrsto v skladu z določenim prednostnim redom. Najvišjo prednost imajo klici, posredovani preko ReCo (112) ali OKC (113). Oddajni dispečer že sprejete in triažirane klice oz. naloge za interveniranje v skladu s prioritetami preda ekipam na terenu. Hkrati oddajni dispečer nadzoruje izvajanje intervencij ter razpoložljivost prostih ekip.
Slika 4
Distribucija vhodnih obravnavanih klicev po urah dneva v letu 2003.
Dispečerska služba Reševalne postaje letno v povprečju obravnava skupno 131.000 telefonskih klicev (80 % vhodnih klicev) in v povprečju opravi 220.000 komunikacij prek sistema radijskih zvez. Povprečni odzivni čas dispečerske službe Reševalne postaje je 10,5 sekunde (po standardu 10 sekund ali manj), neodgovorjenih klicev je 0,2 % (po standardu 0,2 % ali manj). V 71,4 % so klici odgovorjeni v 10 sekundah ali manj (po standardu najmanj 70 %). Maksimalni odzivni čas ne sme presegati 2 minut.
Reševalna služba
Dobra reševalna služba mora delovati 24 ur na dan 365 dni v letu in za izvajanje intervencij zagotavljati zadostno število reševalnih vozil različnih tipov. V primeru izrednih razmer pa so na voljo tudi dodatna vozila in ekipe.
Cilj reševalne službe je skrajšati povprečni dostopni čas, ki še zagotavlja možnost preživetja v primeru nenadnega srčnega zastoja. Izvajanje nujne medicinske pomoči na motorju je povprečni dostopni čas skrajšalo tudi za polovico. Takšno skrajšanje povprečnih dostopnih časov vpliva tudi na delež dolgoročnega preživetja v primerih zastoja dihanja in delovanja srca v predbolnišničnem okolju.
Upravno administrativna služba in Služba za vzdrževanje vozil in opreme
Upravno administrativna služba izvaja podporne storitve glavni dejavnosti Reševalne postaje (vodenje, administracija, obračun storitev …). Deluje samo med delavnikom v dopoldanskem času.
Služba za vzdrževanje vozil in opreme prav tako deluje samo med delavnikom v dopoldanskem času. Zaradi narave dela je ključna za nemoteno izvajanje reševalne dejavnosti, saj s preventivnimi in vzdrževalni posegi zagotavlja nemoteno in varno izvajanje vseh intervencij.
Izobraževanje in usposabljanje
Različne vrste izobraževanja za reševalce spremljevalce, reševalce voznike in reševalce dispečerje so pogoj za dobro delo. Spremljevalec v reševalnem vozilu mora opraviti najprej izobrazbi ustrezno pripravništvo. Že v tem času se pripravnik usmerja na oddelke in klinike, kjer lahko pridobi največ potrebnega znanja za kasnejše delo v predbolnišnični medicinski pomoči. Po opravljenem strokovnem izpitu je potrebno še dodatno usposabljanje. To poteka v obliki enomesečnega usposabljanja v porodnem bloku Porodnišnice Ljubljana in na Kliničnem oddelku za anesteziologijo. Udeležiti se morajo tudi uvajalnih predavanj. Sledi delo oz. vaje v kabinetu. Vsi spremljevalci reševalci morajo opraviti tudi tečaj temeljnih postopkov oživljanja, ki ga redno obnavljajo na dve leti. Posebna novost je bila pred časom uvedena za študente, ki v Reševalni postaji opravljajo delo prek študentskega servisa. Pred nastopom dela morajo obvezno opraviti uvajalno usposabljanje in uspešno opraviti praktični in teoretični preizkus znanja ter si s tem pridobiti interno licenco za delo v Reševalni postaji.
Vozniki reševalci morajo imeti opravljen izpit B in C kategorije za vožnjo motornih vozil. Vsak voznik prične voziti reševalno vozilo v neurgentni skupini. Šele po določenem času, ko pridobi dovolj izkušenj, lahko vozi tudi v urgentni skupini. Vsi vozniki imajo opravljeno tudi šolo varne vožnje, po posebnem programu, oblikovanem v skladu z mednarodnimi standardi.
Dispečerji reševalci najprej zaključijo predpisano usposabljanje za spremljevalce reševalce. Nato sledi dodatno usposabljanje za delo v dispečerski službi. To usposabljanje vključuje poglavja iz osnov pravilne komunikacije ter osnovno usposabljanje iz računalništva. Za dispečerja je zelo pomembno poznavanje reševalne službe in dela, ki ga opravlja. Prav zato mora vsak dispečer vsaj nekaj časa opravljati delo na terenu z bolniki. Le na podlagi izkušenj, ki jih tako pridobi, lahko kasneje sprejema pravilne odločitve.
Izobraževanje reševalcev poteka tudi v obliki zunanjega izobraževanja na seminarjih, mednarodnih simpozijih in vseh drugih pomembnih izobraževanjih.
Cilj je doseči 90 % dostopnih časov znotraj 5 minut v urbanem okolju in 10 minut v primestnem okolju.
Slika 5
A – Izobraževanje na strokovnih usposabljanjih in seminarjih.
B – Sodobni dispečerski center.
Oprema sodobnega reševalnega vozila
Reševalna vozila se delijo na nenujna in nujna reševalna vozila. Vsa so opremljena s svetlobno in zvočno (modre luči in sirena) signalizacijo za izvajanje nujnih intervencij. Komunikaciji z dispečerskim centrom služijo različne telekomunikacijske naprave (UKV postaji, GSM telefon).
Prva, ki so namenjena nenujnim reševalnim prevozom bolnikov (npr. iz bolnišnice domov), so po velikosti manjša od nujnih reševalnih vozil. Njihova oprema ni zahtevna in obsega predvsem enostavne pripomočke za prevoz bolnika (npr. kardiološki stol, glavna nosila) ter pripomočke za izvajanje temeljnih postopkov oživljanja (npr. dihalni balon, ustno-žrelne cevke). Opremljena so tudi s kisikom, torbo oz. kovčkom s sanitetnim materialom za oskrbo ran ter pripomočki (praviloma enostavnejšimi) za imobilizacijo poškodovancev. Ostala oprema je predvsem stvar izbire posameznega izvajalca nenujnih reševalnih prevozov.
Nujna reševalna vozila in reanimobile lahko od nenujnih ločimo že po velikosti. So večja in opremljena s pripomočki za reševanje in izvajanje nujne medicinske pomoči (prenosni EKG monitor/defibrilator, prenosni ventilator, prenosni aspirator, infuzijska črpalka, pulzni oksimeter, kapnometer, aparat za merjenje krvnega sladkorja, sodobno opremo za imobilizacijo poškodovancev, reanimacijski kovček, kovček za oskrbo poškodb, opeklinski kovček, grelec infuzijskih tekočin, porodni set, opremo za zaščito ipd.). V ekipi reševalnega vozila sta običajno dva reševalca in sicer voznik ter spremljevalec. Kadar je bolnik življenjsko ogrožen, je v nujnem reševalnem vozilu zdravnik kot tretji član in vodja ekipe.
Slika 6
Nenujno (A) in nujno (B) reševalno vozilo Reševalne postaje Kliničnega centra v Ljubljani.
Nujno reševalno vozilo je mobilna enota intenzivne terapije, ki v predbolnišničnem okolju omogoča oskrbo težje poškodovanih, obolelih in zastrupljenih bolnikov. Načelo »poberi in čim hitreje odpelji« ne velja več, pač pa moramo bolniku strokovno medicinsko pomoč nuditi že na kraju samem in ga šele nato odpeljati v bolnišnico. Vsa oprema mora biti prirejena tako, da jo lahko uporabljamo v reševalnem vozilu ali pa zunaj njega na terenu.
Za varen in udoben, za reševalce pa veliko lažji prevoz oseb uporabljamo sodobna zložljiva nosila in kardiološki stol.
Slika 7
A – Kardiološki stol.
B – Zložljiva nosila.
Med medicinskimi napravami je najbolj pomemben EKG monitor/defibrilator, ki lahko opravlja še številne druge naloge (npr. zunanje spodbujanje srca, merjenje krvnega tlaka, kapnometrija). Sodobni monitorji, ki jih trenutno uporabljamo, nam omogočajo tudi pošiljanje EKG zapisa s terena neposredno v splošno ali specialistično urgentno ambulanto na urgentnem bloku. Kadar je bolnik intubiran, ga lahko uspešno predihavamo s pomočjo ventilatorja. Aspirator je tako kot vse ostale medicinske naprave prenosen in z njim lahko delamo s pomočjo baterij tudi zunaj reševalnega vozila.
Slika 8
A – Sodobne medicinske naprave v nujnem reševalnem vozilu.
B – Imobilizacija otroka.
Za imobilizacijo vratne hrbtenice uporabljamo trde vratne opornice, za imobilizacijo udov vakuumske opornice, za imobilizacijo celega telesa vakuumsko blazino in zajemalna nosila, pri otrocih desko za imobilizacijo otrok, za imobilizacijo in izvlačenje sedečega poškodovanca pa steznik za imobilizacijo.
Na terenu uporabljamo več različnih kovčkov:
· reanimacijski kovček, ki vsebuje opremo za vzpostavitev proste dihalne poti in dihanja, vzpostavitev venske poti, infuzijske tekočine, nekatera urgentna zdravila;
· v kovčku za oskrbo poškodb je material za oskrbo poškodb, vzpostavitev proste venske poti ter infuzijska tekočina in infuzijski sistemi;
· v kovčku za podporo dihanju so pripomočki za vzpostavitev proste dihalne poti, kadar s klasičnimi iz reanimacijskega kovčka ne uspemo (kombinirani tubusi, laringealne maske …);
· v opeklinskem kovčku so obkladki in odeja iz hidrogela za oskrbo opeklin.
Slika 9
A – Opeklinski kovček.
B – Dostop do bolnika je lahko zelo težaven – takrat je nahrbtnik zelo dobrodošel.
V zadnjih letih kovčke nadomeščajo nahrbtniki in torbe, ki so veliko bolj primerni za delo v predbolnišničnem okolju, ki je lahko včasih tudi zelo zahtevno.
Porodov na terenu je manj kot pred leti, vendar se z njimi nekajkrat na leto še vedno srečamo. Prav zaradi tega je nepogrešljiv del opreme porodni set.
Slika 10
A – Porodni set.
B – Zaščitni komplet.
V opremi nujnega reševalnega vozila se nahajajo posebni zaščitni kompleti (rokavice in sredstva za razkuževanje rok) za vse člane reševalnega tima.
Uporaba motorja za izvajanje predbolnišnične nujne medicinske pomoči
Od junija 2003 je projekt reševanja na motorju sledil naslednjim ciljem: skrajšati povprečni dostopni čas za 30 %, hitrejši dostop do prve pomoči in nujne medicinske pomoči, boljša koordinacija delovanja ekip prve nujne medicinske pomoči in s tem učinkovitejša izraba sredstev, večjega deleža dolgoročnega preživetja. Reševalec na motorju je uspel skrajšati povprečni dostopni čas za 50 %, kar je vplivalo tudi na dvig deleža dolgoročnega preživetja v primerih zastoja dihanja in delovanja srca v predbolnišničnem okolju. Poseben problem je povečano tveganje motorista, ki ima imelo za posledico večje število prometnih nesreč v primerjavi s prometnimi nesrečami, nastalimi pri rednih intervencijah.
Slika 11
A – Reševalec na motorju.
B – Reševalec motorist v delovnem okolju (ekipi pomaga laični pomočnik).
Motorist deluje od pomladi do poznih jesenskih dni vsak dan v 12-urni izmeni, odvisno od vremenskih razmer.
Slika 12
Načrt hitrega aktiviranja.
Reševalci na motorju so zdravstveni tehniki reševalci, ki so redno zaposleni na reševalni postaji, kjer delajo najmanj 2 leti kot zdravstveni tehniki-reševalci (spremljevalci) v nujnem reševalnem vozilu, imajo splošno interno licenco za vožnjo reševalnih vozil, imajo opravljen izpit za vožnjo motornih koles in ustrezne psihofizične sposobnosti – opravljen zdravniški pregled za poklicnega voznika. Vsi reševalci na motorju so vključeni v rutinske policijske priprave na motoristično sezono in usposabljanje za izvajanje hitre defibrilacije z avtomatskim defibrilatorjem, začetno in nadaljevalno vadbo varne vožnje, relacijsko-kondicijskimi vožnjami pod strokovnim vodstvom mednarodnih inštruktorjev varne vožnje in tečaj dodatnih postopkov oživljanja (ACLS).
Slika 13
A – Usposabljanje zgodnje defibrilacije s pomočjo avtomatskega defibrilatorja.
B – Reševalni motor za hitra posredovanja.
Reševalni motor za hitra posredovanja je opremljen s sistemom za svetlobno in zvočno signalizacijo, sistemom za brezžično komunikacijo (mobilna in prenosna UKV postaja, GSM), varnostno čelado z integriranim komunikacijskim modulom, zaščitno obleko (dvodelna, rokavice, škornji, perilo, ledvični pas in ščitnik za hrbtenico), avtomatskim defibrilatorjem LP 500, setom za celostno vzpostavitev in vzdrževanje proste dihalne poti, dihalnim balonom s pripadajočo opremo, aspiratorjem, kompletom za dajanje kisika, pulznim oksimetrom, merilcem krvnega tlaka, merilcem krvnega sladkorja, opornicami za ude in vrat, opeklinskimi oblogami, ostalim sanitetnim materialom (povoji, gaze, tamponi), strokovnim gradivom.
Slika 14
A – Intenzivni tečaj reševalcev – motoristov.
B – Zavarovanje kraja intervencije.
Primer 1
Gospa srednjih let, voznica manjšega osebnega vozila, je zgodaj popoldne v poletnem času vozila po cesti proti vasi. Začelo je deževati in to je bil verjetno razlog, da je z vozilom v blagem desnem ovinku zapeljala v obcestni jarek, kjer je drsela in z levim bokom vozila udarila v dovoz, ki vodi z glavne ceste do kmetijske površine ob cesti. Obvestilo o nesreči je prišlo iz Operativno komunikacijskega centra Ljubljana, Ministrstva za notranje zadeve (113). Prejeli so obvestilo, da je gospa zapeljala s ceste in je negibna v avtomobilu. Na kraj intervencije sta najprej krenila reševalec motorist in vodja izmene, vsak s svojim urgentnim vozilom, sledila pa je še ekipa reanimobila z zdravnikom. Na kraj nesreče je prvi prispel motorist. Najprej so zavarovali kraj nesreče in pristopili k poškodovanemu vozilu, ki se je nahajalo v jarku, pravokotno obrnjeno z zadnjim delom proti cestišču. V vozilu je bila ponesrečena voznica, ki je bila nezavestna. Pripeta je bila z varnostnim pasom. Ob njej so se nahajali mimoidoči (laiki), ki so ustavili in ji skušali pomagati. Vrat na vozničini strani se ni dalo odpreti, zato so reševalci na pomoč poklicali poklicne gasilce. Reševalec-motorist in vodja izmene sta vsak z ene strani pristopila k ponesrečenki in izvedla osnovni pregled ter ji začela nuditi neodložljivo oskrbo (imobilizacija vratne hrbtenice, sprostitev dihalne poti, dajanje kisika preko OHIO maske, vzpostavitev proste venske poti). Gospa je spontano dihala in imela srčni utrip. Po vidnih znakih (očalni hematom, nezavest) sta sklepala, da gre za hujšo poškodbo glave. Nato je na kraj intervencije prispel še reanimobil z zdravnikom in gasilci. Reševalna ekipa in gasilci so se dogovorili za način in potek reševanja ter začeli izvlačenje poškodovanke, ki je imela nameščeno vratno opornico, iz vozila. Ko so imeli boljši dostop tudi z druge strani vozila, je gasilec lahko prerezal varnostni pas, ki ga ni bilo mogoče odpeti. Med reševanjem je bil ves čas ob poškodovanki reševalec, ki je izvajal ročno varovanje vratne hrbtenice. Poškodovanka je dobivala kisik in infuzijo. Sledilo je odpiranje levih zadnjih vrat, ki so se tudi zataknila. Zaradi večje varnosti med reševanjem (leteči koščki kovine in stekla) so gasilci poškodovanko zavarovali z odejo. Sledil je razbremenilni rez zadaj v streho, odstranjevanje (rezanje) vetrobranskega stekla ter rezanje stebrička A. Nato so gasilci odrezali stebriček B. Končno so gasilci odstranili streho vozila (jo zavihali navzad) in reševalcem omogočili najboljši dostop do ponesrečenke, ki so namestili steznik za imobilizacijo sedečega poškodovanko varno izvlekli iz vozila, jo namestili ter imobilizirali z vakuumsko blazino. Vzpostavili so še eno prosto vensko pot, zdravnik pa jo je intubiral. Zatem so jo z reanimobilom odpeljali v bolnišnico. Med prevozom je bil ob njej zdravnik nujne medicinske pomoči. V bolnišnici so preko dispečerskega centra Reševalne postaje najavili travmatološko reanimacijo. Gospa je bila sprejeta na intenzivni oddelek. Motorist reševalec in vodja izmene sta po odhodu reanimobila v bolnišnico pregledala še okolico, zbrala vso opremo ter se nato vrnila nazaj v bazo.
Slika 15
A – Prizorišče intervencije.
B – Težek dostop z ene strani vozila do poškodovanke in pomoč laika.
C – Začetek tehničnega reševanja – odpiranje sprednjih vrat.
D – Rezanje varnostnega pasu s posebnim rezilom.
E – Odstranjevanje zadnjih vrat na vozničini strani avta.
F – Rezanje stebrička B.
G – Razbremenilni rez zadaj v streho.
H – Rezanje/odstranjevanje vetrobranskega stekla.
I – Nameščanje steznika za imobilizacijo sedečega poškodovanca.
J – Dokončna oskrba pred prevozom v bolnišnico.
Primer 2
Ob 10.44 je dežurna dispečerka na reševalni postaji sprejela klic prek operacijsko komunikacijskega centra, da je v kraju v bližini Ljubljane, starejša ženska padla s kolesom v reko. Podatki so bili skopi in iz samega klica se ni dalo razbrati resnosti intervencije. Na podlagi izkušenj in pomanjkljivih podatkov je dispečerka na kraj intervencije nemudoma poslala reševalca na motorju. Posvetovala se je z dežurnim urgentnim zdravnikom Splošne nujne medicinske pomoči in na kraj poslala nujno reševalno vozilo z zdravnikom (reanimobil) ter vodjo izmene. Dispečerka je takoj po aktiviranju ekip dobila obvestilo, da je ženska že več minut pod vodo in ne kaže znakov življenja.
Dostopni čas motorista reševalca je znašal 10 minut, tako da je prišel na končno lokacijo 7 minut pred ekipo. Reševalec na motorju je še pred prihodom ekipe s pomočjo prostovoljnih gasilcev, ki so imeli čoln, utopljenko previdno prenesel na splav in začel s temeljnimi postopki oživljanja. Ekipa reanimobila in vodja izmene so prišli na kraj intervencije ob 11.01 in nemudoma pričeli z nadaljnjimi postopki oživljanja (aspiracija dihalnih poti, intubacija, medikamentozno zdravljenje). Delo je potekalo timsko in usklajeno. Problem je predstavljal gibljiv splav (Slika 16), tako da so se morali previdno gibati okrog bolnice. Za varnost reševalcev so dodatno skrbeli gasilci prostovoljnega gasilskega društva in policija. Po nekaj minutah so uspeli vzpostaviti srčno akcijo. Glede na dejstvo, da je gospa padla v reko s kolesom, so posumili na poškodbo hrbtenice. Pripravili so vratno opornico, zajemalna, lopatasta nosila z univerzalno oporo za glavo in bolnico imobilizirali. Pritrdili so intravenske cevke in učvrstili endotrahealni tubus. Imobilizirano in pokrito poškodovanko so odnesli v nujno reševalno vozilo. Posebno težaven je bil prenos bolnice od splava do reševalnega vozila. Pot je bila strma in tlakovana s trhlimi lesenimi stopnicami, tako da je bil prenos težak in nevaren. Dežurno dispečerko so obvestili o stanju bolnice (GCS, RR, oskrba) in ob 11.30 najavili reanimacijo na travmatološki urgenci. Sledil je hiter in obziren prevoz s pomočjo reševalnega motorja, ki je na vsakem križišču ustavljal promet, tako da je reševalno vozilo praktično brez zaviranja nadaljevalo pot.
Slika 16
A – Izvajanje dodatnih postopkov oživljanja v neobičajnih okoliščinah (na splavu).
B – Zahvalno pismo.
Nezadostna pomoč laikov pri delu reševalcev
Med največje probleme, s katerimi se reševalci srečujejo pri svojem delu, je nizek odstotek nudene prve pomoči s strani laikov pred prihodom reševalnih ekip na kraj dogodka. Reševalna postaja je prvič izvedla raziskavo leta 1993, s katero je ugotovila, da je odstotek nudene prve pomoči s strani laikov pred prihodom reševalnih ekip na kraj dogodka samo 3 % vseh nujnih intervencij. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je bilo kar 50 % nudene prve pomoči nepravilne. V letu 2003 smo ponovili isto raziskavo, ki je pokazala, da je odstotek nudene prve pomoči s strani še nižji, kot je bil leta 1993, in je znašal samo 1,5 %. Odstotek pravilno izvedene prve pomoči je ostal na isti ravni kot leta 1993.
Poleg nezadostnega nudenja laične prve pomoči pa moramo opozoriti tudi na neprimerno ukrepanje in obnašanje udeležencev v prometu, ki se srečajo z vozilom z uporabo svetlobne in zvočne opozorilne signalizacije. Najpomembnejše napake pri srečanju z intervencijskim vozilom, ki je na nujni vožnji, so:
· vozniki ne opazijo, da se jim od zadaj približuje intervencijsko vozilo na nujni vožnji (nepazljivost, preglasna glasba v vozilu, nespremljanje dogajanja v prometu …);
· vozniki ne odstopijo prednosti intervencijskemu vozilu na nujni vožnji kljub temu, da so ga pravočasno opazili;
· vozniki intervencijsko vozilo na nujni vožnji prehitijo ali celo tekmujejo z njim;
· ko vozniki opazijo intervencijsko vozilo na nujni vožnji, nenadoma in silovito zavirajo in/ali ustavijo svoje vozilo na sredini vozišča
Velik problem pri izvajanju intervencij je stoječi promet, ki velikokrat onemogoči dostop do intervencijskih poti ali pa celo intervencijsko pot samo. Vse pogosteje se soočimo z zavestnim zapiranjem dostopa do intervencijskih poti z zapornicami različnih oblik, cvetličnimi koriti, potopnimi stebrički ipd. in neupoštevanjem obstoječe zakonodaje, ki določa, da morajo biti intervencijske poti prosto prevozne za vozila intervencijskih služb. Na tem področju se delavci Reševalne službe trudimo, da bi s pristojnimi službami uredili pomanjkljivosti, saj v drugačnem primeru ne moremo prevzeti odgovornosti za predolgi intervencijski čas.
Pri izvajanju nujnih intervencij obstaja precejšnje tveganje za nastanek poškodb pri delu. Med dejavnike tveganja sodijo:
· nujna vožnja z uporabo svetlobne in zvočne signalizacije;
· interveniranje ob alkoholiziranih, napadalnih, vznemirjenih psihiatričnih bolnikih;
· interveniranje na kraju kaznivega dejanja, ko so storilci še prisotni;
· interveniranje na kraju dogodka, kjer je potrebno reševanje iz globine ali višine;
· interveniranje na kraju dogodka, kjer je potreben daljši in/ali hiter prenos bolnika/poškodovanca;
· prenos in/ali premeščanje bolnika/poškodovanca s čezmerno telesno težo.
Tveganje in s tem tudi pojavljanje poškodb pri delu aktivno zmanjšujemo s stalnim usposabljanjem in osveščanjem zaposlenih ter uvajanjem posebnih metod dela za posamezne primere intervencij.
Nezadostna pomoč in napake laikov pri delu reševalcev.
Fotografije
1. Fotoarhiv Reševalne postaje Kliničnega centra Ljubljana.