Uvod
Za uspeh oživljanja in dajanja prve pomoči je ključno takojšnje ukrepanje. Strah pred okužbo je lahko eden od pomembnejših vzrokov za odlašanje z začetkom postopkov oživljanja. Samo ustrezno usposobljen in poučen izvajalec prve pomoči se bo oživljanja lotil brez odlašanja in bo pri tem ustrezno varoval tako sebe kot poškodovanca ali bolnika. Do okužbe med izvajanjem temeljnih postopkov pride izjemno redko. Ta skrajno majhna možnost ne sme biti vzrok za opustitev nujnih postopkov.
Preprečevanje prenosa okužb s ponesrečenca ali bolnika na reševalca
Splošni napotki
Okužbo lahko preprosto opišemo kot uspešno razmnoževanje patogenih mikroorganizmov (virusov ali bakterij) v telesu. Mikroorganizmi najpogosteje vdrejo v telo na mestih stika kože s sluznico – npr. usta, dihala, spolovila. Mogoč je tudi neposredni vdor skozi poškodovano sluznico ali kožo, ko se odstrani njuna prvotna pregrada pred okužbo. Prenos mikroorganizmov je mogoč s tesnim stikom, kužnimi kapljicami in aerosoli pa tudi z neposrednim stikom s krvjo ali drugimi telesnimi tekočinami okuženega.
Kri je glavno sredstvo prenosa za virus HIV in virus hepatitisa B, zato mora biti glavna skrb usmerjena v preprečevanje stika reševalca s krvjo. Potrebno se je izogniti tudi stiku z drugimi telesnimi tekočinami ali izločki, da preprečimo možnost drugih okužb.
Vsak reševalec mora vedno postopati tako, kot da je vsak ponesrečenec okužen z virusom hepatitisa B ali virusom HIV. Tveganje za okužbo z virusom hepatitisa B je zaradi prenosljivosti do 100-krat večje kot za okužbo z virusom HIV. Dosedanji podatki iz strokovne literature kažejo, da je možnost okužbe med oživljanjem izjemno majhna in je običajno posledica neuporabe zaščitnih sredstev (npr. rokavic).
Za vse poklicne reševalce je cepljenje proti virusu hepatitisa B del obveznega programa cepljenja. Reševalec, ki ima na rokah poškodbe kože, ureznine ali rane, naj se izogne neposrednemu stiku s telesnimi tekočinami bolnika ali ponesrečenca, še posebej s krvjo.
Prva pomoč
Kadar je le mogoče, naj reševalec uporablja zaščitne pripomočke, razen za preprosta opravila, kjer ni možnosti stika s krvjo in s telesnimi tekočinami. Najpomembnejši postopek je uporaba zaščitnih rokavic in le v redkih primerih tudi uporaba maske in zaščitnih očal.
Oživljanje
Do danes ni opisanega primera prenosa virusa HIV ali virusa hepatitisa B pri izvajanju postopka oživljanja z metodo »usta na usta«. Ker z začetkom oživljanja ne smemo odlašati, je smiselno upoštevati naslednje napotke.
· Kompleti prve pomoči naj vedno vsebujejo rokavice in plastične obrazne maske za preprečitev neposrednega stika z bolnikovimi usti in telesnimi tekočinami. Če maske ni na voljo ob začetku oživljanja, jo uporabimo takoj, ko je dosegljiva.
· Pri sproščanju dihalne poti ali odstranjevanju tujkov mora reševalec paziti, da si ne poškoduje kože rok, ali da ga poškodovanec oz. bolnik ne ugrizne. Obvezna je uporaba zaščitnih rokavic takoj, ko so na voljo. Te učinkovito preprečijo tudi stik s slino in morebitno želodčno vsebino.
· Čeprav uporaba parenteralnih zdravil ne sodi med temeljne postopke oživljanja, se lahko po prihodu poklicnih reševalcev na mestu dogodka pogosto pojavijo različni ostri predmeti, kot so npr. igle in rezila. Pri odstranjevanju teh naj kljub nujnosti vlada najstrožja previdnost. Večina do sedaj opisanih okužb med postopki oživljanja je bila povzročena ravno z vbodi z iglami in drugimi ostrimi predmeti. Igel nikoli ne pokrivamo nazaj z zaščitnim pokrovčkom, ampak jih po uporabi tako kot vse ostale ostre predmete takoj odvržemo neposredno v zbiralnik za ostre predmete.
Po končanem oživljanju je koristno pridobiti podatke o zdravstvenem stanju bolnika, ki mu je reševalec nudil pomoč. Tako lahko reševalcu nudimo profilaktična zdravila v primeru, da je bil izpostavljen npr. bolniku, okuženim z virusom HIV, ali bolniku, ki preboleva aktivno tuberkulozo. Reševalec, ki je bil v stiku s krvjo ali drugimi telesnimi izločki poškodovanca, naj se čim prej posvetuje s svojim osebnim zdravnikom ali pokliče na epidemiološko službo območnega Zavoda za zdravstveno varstvo.
Slika 1
A – Nesterilne zaščitne rokavice in kirurške rokavice v sterilnem ovoju.
B – Obrazna maska s povratnim ventilom.
Primer 1
Iz enega od slovenskih zaporov so poklicali reševalno službo zaradi bolezenskega stanja enega od zapornikov. Po navedbah paznika je zaradi abstinenčnega sindroma 37-letnik zapadel v preddelirijsko stanje in je grozil osebju in drugim jetnikom s telesnim nasiljem. Po lastnih izjavah naj bi bil okužen z virusom HIV, zato je vsakomur odsvetoval, da bi se mu približal zaradi nevarnosti okužbe. Po prihodu reševalcev se je pognal v beg, vendar sta ga varnostnika po krajšem času ujela. Med postopkom umiritve je prišlo do prerivanja in eden od varnostnikov je pri tem utrpel odrgnine po hrbtišču desne roke. Kljub temu, da je rana rahlo krvavela, je varnostnik sodeloval do zaključka postopka. Nemirni bolnik ni krvavel in med prerivanjem ni prišlo do stika z njegovimi telesnimi izločki, npr. s slino. Med prevozom v bolnišnico je bolnik začel kazati znake epileptičnega napada in reševalec mu je poskušal pomagati tako, da mu je z roko, na kateri je imel nataknjene gumijaste rokavice, poskušal vstaviti v usta zvit povoj, da bi preprečil poškodbo jezika. Po uspešno izvedenem posegu je opazil, da ima na rokavici sledove krvi.
Diagnostične preiskave v bolnišnici so pokazale, da je bolnik preboleval hudo vnetje možganske opne, ki je bilo posledica končnega stanja okužbe z virusom HIV, zaradi katere je bolnik 9 dni po sprejemu v bolnišnico umrl. Nevarnost okužbe z virusom HIV za poškodovanega varnostnika in reševalca je bila neznatna, saj varnostnik ni bil v stiku z izločki bolnika, reševalec pa je uporabljal rokavice in do prenosa okužbe ni prišlo.
Preprečevanje prenosa okužb z reševalca na ponesrečenca ali bolnika
Tudi reševalec je lahko izvor okužbe za bolnika, ki ga oživlja. Z uporabo obrazne maske lahko preprečimo okužbe, ki se prenašajo z neposrednim stikom, npr. prenos virusa herpes simpleks. Osebe, ki prebolevajo kronične nalezljive bolezni, npr. hepatitis B ali okužbo s HIV, niso primerne za delo reševalca.
Preprečevanje prenosa okužb na tečajih prve pomoči in usposabljanjih za temeljne postopke oživljanja
Ob začetku usposabljanja je vodja dolžan opozoriti tečajnike na možnost prenosa okužb med usposabljanjem. Večina nalezljivih bolezni je kratkotrajnih. Primeri takih okužb so navadni prehlad, okužbe dihal, driske in nekatere otroške bolezni. Tem okužbam so še posebej izpostavljene nosečnice, zato je prav, da jih inštruktor na to opozori pred začetkom tečaja. Povzročitelji teh bolezni se prenašajo večinoma s stikom, nekateri tudi s slino in kapljicami ob kašljanju. Zato lahko ob uporabi ene same lutke pride do prenosa okužb z enega na drugega udeleženca usposabljanja. Bolnemu tečajniku svetujemo usposabljanje v kasnejšem roku.
Na usposabljanjih skušamo za uporabo zagotoviti čim več lutk. Število tečajnikov, ki se usposabljajo na eni lutki, je tako manjše, s čimer je tudi manjša možnost prenosa okužb. Priporočljivo je, da vsak tečajnik uporablja za vadbo vpihovanja svojo plastično masko. Učenje sproščanja dihalne poti naj se raje simulira. Tečajnik naj namreč ne sega drugemu tečajniku s prsti v usta.
Pazimo na to, da med vajami za vsakim tečajnikom lutko dobro razkužimo z alkoholno raztopino klorheksidina.
Ob koncu dnevnega usposabljanja obrazne dele, ki se dajo odstraniti, umijemo s krtačko in raztopino detergenta v topli vodi. Speremo s tekočo vodo. Nato dele vsaj za dve minuti potopimo v posodice z razkužilom. Dele vzamemo iz razkužila, speremo pod tekočo vodo in osušimo. Enak postopek opravimo z zaščitnimi plastičnimi maskami.
Pri starejših modelih lutk, ki še nimajo napihljivih delov za enkratno uporabo in zamenljivih obraznih delov, je potrebno še posebej paziti, da kdo od tečajnikov ne kaže simptomov kakšne od nalezljivih bolezni.
Vsak inštruktor prve pomoči mora obvladati pravila in tehnike razkuževanja lutke in pripomočkov. Dolžan je tudi ustrezno poučiti tečajnike v zvezi s tem.
Literatura
1. Mejicano GC, Maki DG. Infections acquired during cardiopulmonary resuscitation: estimating the risk and defining strategies for prevention. Ann Intern Med 1998; 129: 813–28.
2. Vidmar L, Poljak M, Tomažil J, et al. Transmission of HIV-1 by human bite. The Lancet 1996; 347: 1762.